V globini srca, kjer biva tišina, odzvanja Jezusova prošnja: »Oče, prišla je ura, poveličaj svojega Sina.« To ni le klic preteklosti, temveč utrip sedanjega trenutka, v katerem Sveti Duh nevidno tke vez med menoj in Nebeškim Očetom. Kot Pavel v Efezu, ki svojo pot končuje v vdanosti Duhu, se tudi jaz prepuščam temu notranjemu toku, ki me vodi onkraj golih besed v živo izkušnjo božje navzočnosti.

Vsak dih je priložnost za notranji mir, ki se rodi iz popolne izročenosti. Sveti Duh je tisti blagi dež, o katerem govori psalm, ki osvežuje mojo utrujeno dediščino in mi podarja moč, da sredi stisk ohranjam obraz obrnjen proti Svetlobi. Poboženje se ne dogaja v teoriji, temveč v nenehnem pretakanju božjega življenja v moje razpoke in rane.

Vstajenje se uresničuje v drobnih, a ključnih premikih duha sredi konkretnih preizkušenj.

Ko sredi neusmiljenega tempa sodobne Slovenije, kjer prevladujejo zahteve po učinkovitosti in nenehnem kopičenju, posameznik namenoma izbere skromnost in tišino, se v njem naseli Kristusov mir. Iz ogroženega in sebičnega posameznika postajam oseba, ki odgovarja na ljubljenost s strani Boga. V trenutku, ko se namesto v stopnjevanje lastnega gneva ob krivicah na delovnem mestu potopim v molitev srca, se zgodi poboženje. Ta preobrazba grenkobe v blagoslov je dejansko vstajenje od mrtvih v odnosih, ki bi sicer ostali ujeti v hladu odtujenosti.

Slovenska družba pogosto trpi zaradi občutka nemoči pred birokratskimi zidovi ali ekonomskimi pritiski, ki najbolj topo udarijo po najšibkejših – po tistih, ki v vrstah čakajo na zdravstveno oskrbo ali trepetajo pred negotovo starostjo. Vstajenjska sila se razodene tam, kjer skupnost sredi teh stisk ne zapade v vsesplošen cinizem, temveč s pomočjo Svetega Duha ustvarja nove oblike solidarnosti. Ko sosed namesto ravnodušja ponudi svojo roko in čas tistemu, ki ga je sistem pozabil, takrat družbeno telo prejema kisik večnosti. Politika takrat preneha biti zgolj boj za moč in postane prostor služenja, kjer se skozi darovano ljubezen razodeva božje kraljestvo.

Sveti Duh je tisti, ki v meni ohranja ogenj, da sredi sveta, ki išče le zemeljsko, bivam kot nekdo, ki že okuša darove neba. Moje življenje postaja nenehna pesem hvaležnosti, saj v vsaki preizkušnji prepoznavam Kristusovo zmago, ki me vabi v globino večnega življenja.