Iz svetega evangelija po Marku (Mr 12,18-27)

Tisti čas pridejo k Jezusu saduceji, ki pravijo, da ni vstajenja, in ga vprašajo: »Učenik, Mojzes nam je zapisal: ›Če komu umrje brat in zapusti ženo, otrok pa ne zapusti, naj njegov brat vzame njegovo ženo in obudi zarod svojemu bratu.‹ Bilo pa je sedem bratov: in prvi se je oženil, pa je umrl in ni zapustil potomstva. Vzel jo je drugi, pa je umrl in tudi ta ni zapustil potomstva. In tretji prav tako. In vseh sedem ni zapustilo potomstva. Za vsemi je umrla tudi žena. Čigava izmed njih bo torej žena ob vstajenju, ko bodo vstali? Kajti vseh sedem jo je imelo za ženo.«

Jezus jim je odgovoril: »Ali se ne motite zato, ker ne poznate pisma in ne Božje moči? Ko bodo namreč vstali od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih. O mrtvih pa, da bodo vstali, mar niste brali v Mojzesovi knjigi, v zgodbi o grmu, kako je Bog rekel Mojzesu: ›Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov‹? Ni Bog mrtvih, ampak živih. Zelo se torej motite.«

Danes evangelij govori o vstajenju, berilo pa o trpljenju Tobita, ki prikliče v spomin trpljenje našega Gospoda in njegovo molitev v Getsemaniju. Tobitova molitev v stiski daje pravi pomen tudi evangeliju. Pokaže nam, da je vir vstajenja Jezusovo srce.

Vstajenja si ne smemo predstavljati kot zgolj telesno materialni pojav: mrtvo telo, ki znova oživi. Nova zaveza nam pokaže vstajenje kot globoko duhoven dogodek. Jezus je dosegel vstajenje tako, da je s svojo molitvijo preobrazil svojo smrt. Nisem vam sposoben dobro razložiti, a Sveti Duh vam bo dal dojeti in sprejeti. Jezus vstajenja ni prejel avtomatično, ampak je bilo vstajenje sad njegovega trpljenja. Jezusa je ob mislih na trpljenje in smrt napadla žalost in tesnoba. Močno jo je čutil v srcu. Postal je žalosten do smrti (Mk 14,34; Mt 26,38; Lk 22,44). Svojo tesnobo in stisko smrti je preobrazil v moči molitve in združenosti z Očetom. V molitvi se je boril, da je pot smrti postala pot vzajemne ljubezni in tako pot vstajenja. Jezus se je boril proti smrti, ampak tako, da se ji ni uprl, ampak jo je preobrazil v žrtev, v podaritev, v odprtost delovanju Svetega Duha, v dejanje sinovske poslušnosti Očetu. Prepričan je bil, da lahko smrt spremeni v stopnico za vstajenje.

Najgloblja skrivnost in globoka enost smrti in vstajenja se uresniči v Gospodovem srcu. Jezusovo srce je človeško srce, ki je prejelo Božjo moč Svetega Duha, da je lahko smrt spremenilo v pot za vstajenje. S tem je preobrazil celotnega človeka in nam omogoča novo življenje, življenje sinov in hčera v Sinu, čeprav smo še vedno v telesu in mesu.