V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Ljubljeni bratje in sestre v vstalem Gospodu, danes pred nami stoji Janez, največji med rojenimi od žená, a hkrati tisti, ki se v svoji globoki ponižnosti nenehno manjša, da bi v njem in v nas lahko rasel Kristus. Njegovo rojstvo, ki ga danes praznujemo, ni le spomin na dogodek izpred dva tisoč let, temveč je neposreden vstop v velikonočno skrivnost, ki utripa v srcu Cerkve.

Prerok Izaija v današnjem prvem berilu razodeva tisto temeljno resnico, ki jo je Janez utelesil s svojim življenjem: »Gospod me je poklical že v materinem telesu.« (Iz 49,1). V pravoslavni ikonografiji Janeza pogosto slikajo s krili – kot angela puščave. Ta krila niso le simbol njegovega asketskega življenja, temveč njegove velikonočne drže. Janez živi v nenehnem prehodu (pashi) iz sebe k Drugemu. Njegovo bivanje je evharistično; on sam postane daritev hvale, ki pripravlja pot Jagnjetu.

Ko psalmist kliče, da je čudovito ustvarjen v globini zemlje, v skritosti maternice, v tem prepoznavam podobo evharističnega prostora. Kelih in patena na oltarju sta tista »maternica« Cerkve, kjer se kruh in vino po delovanju Svetega Duha preoblikujeta v Kristusovo telo in kri. Janezovo rojstvo napoveduje to novo stvarnost: človek ni več ujetnik naravnih zakonov smrti, temveč postane prostor, kjer se naseljuje Večnost.

V Apostolskih delih beremo o Janezovem pričevanju: »›Mar mislite, da sem jaz? Jaz nisem. Toda glejte, za mano pride on, in jaz nisem vreden, da bi odvezal sandale z njegovih nog.« (Apd 13,25). To je ključ do vstajenja v našem vsakdanu. Vstajenje ni le dogodek po telesni smrti, ampak je notranja osvoboditev od lastnega ega.

V Sloveniji, kjer so medsebojni odnosi pogosto ujeti v primež zamer, ideoloških delitev in nenehnega dokazovanja lastnega prav, Janezova drža ponuja radikalno pot. Ko se zavestno umaknem, ko neham graditi spomenik svojemu jazu, takrat v meni vstane Kristus. To je evharistična etika: živeti tako, da drugi ob meni raste, jaz pa se veselim njegove svetlobe.

Vstajenje danes prepoznavam v konkretnih usodah, ki jih piše naše negotovo družbeno-politično obdobje. Danes se mnogi moški soočajo s krizo identitete, ko se od njih pričakuje moč, a hkrati popolna podredljivost sistemu. Primer vstajenja je tisti oče in mož, ki sredi finančne negotovosti in pritiskov na delovnem mestu ne zapade v cinizem ali alkohol, temveč v tišini svoje sobe ali pred ikono odloži svojo frustracijo in se odloči za služenje svoji družini. Ko moški namesto pesti razpre dlani v molitvi in blagoslovu, takrat v njem umira »stari človek« in vstaja Janezova gorečnost za resnico.

V našem slovenskem prostoru, kjer se soočamo z draginjo, stanovanjsko krizo in razkrojem javnega zdravstva, se zdi, da je obup edina logična pot. Vendar pa vstajenje utripa v tistih skupnostih, kjer sosed še vedno potrka na sosedova vrata in vpraša: »Kako si? Potrebuješ pomoč?« To so majhni, a mogočni evharistični drobci. Ko se ljudje sredi političnih manipulacij in poskusov sejanja strahu odločijo za resnico in solidarnost, takrat se Janezova puščava spreminja v cvetoč vrt božjega kraljestva.

Evangelij o Janezovem rojstvu se konča z vprašanjem: »Kaj neki bo iz tega otroka?« In odgovor je jasen: Gospodova roka je bila z njim. Ta ista roka je danes z nami pri vsaki maši in vsak trenutek dneva. Ko stopamo k obhajilu, ne prejemamo le spomina, temveč vstopamo v prostor vstajenja.

V evharistiji se vsi naši strahovi, vse slovenske razdeljenosti in svetovne grožnje z vojnami zlijejo v Kristusovo rano, iz katere teče življenje. Janez Krstnik nas uči, da je naše življenje uslišana molitev. Njegovo ime, Johanan, pomeni »Gospod je milostljiv«.

Naj nas to praznovanje okrepi, da bomo sredi teme sodobnega sveta odsevali Luč Vstalega, ki ga je Janez zvesto napovedoval. Naj naše življenja postaja evharistija, v kateri darujemo svojo smrt, da se v nas in med nami poraja Večno Življenje. Kristus je med nami! Je in bo!