Beseda o sejalcu (prim. Mt 13,18–23) razkriva, kako skrivnostno in hkrati konkretno je življenje srca. Isto seme pade na različna tla, a sad ni odvisen od semena, temveč od notranjega prostora, ki ga sprejme. Ob besedah preroka Jeremija, kjer Bog kliče k vrnitvi in obljublja zbranost razkropljenega ljudstva (Jer 3,14–17; 31), se odpira vprašanje: kam v meni pade izrečena beseda?

V vsakdanjem ritmu se hitro pokaže, kako razpršeno je srce. Jutro se morda začne z novicami, z nenehnim preverjanjem sporočil, z notranjo napetostjo zaradi negotovosti. Marsikdo v Sloveniji živi iz meseca v mesec, v prekarnih oblikah dela, brez občutka varnosti. V takšni obremenjenosti beseda ostane na površju, kakor seme ob poti — misli jo odnesejo še preden se sploh dotakne globine.

Drugič se pojavi navdušenje, a ne traja dolgo. Ko pride preizkušnja — dolgotrajno čakanje na zdravniški pregled, bolezen bližnjega, ali pa utrujenost ob nenehnih družbenih napetostih in razdeljenosti — hitro zmanjka notranje moči. Korenine so plitve, srce išče oporo drugje.

Trnje pa raste skoraj neopazno. Skrbi, primerjanje z drugimi, občutek krivice ob političnih odločitvah ali draginji — vse to počasi zaduši tisto, kar je bilo nekoč živo. Beseda ostane, a ne more dozoreti.

In vendar obstaja tudi drugačna pot. Dobra zemlja se ne kaže v popolnosti, ampak v preprostosti in odprtosti. V tihih trenutkih, ko se človek ustavi in izroči svojo zmedenost, se v notranjosti začne ustvarjati prostor. Prerok govori o veselju, ki ga Bog podarja zbranemu ljudstvu — to veselje je tiho, a resnično, kakor voda, ki pronica v suho zemljo.

Tam beseda počasi požene korenine. Ne naenkrat, ne spektakularno, ampak zvesto. V vsakdanjih odnosih se pokaže več miru, manj ostrine. Tudi sredi negotovosti in napetosti se lahko ohrani notranja trdnost, ki ni odvisna od zunanjih okoliščin.

V meni ostaja hrepenenje, da bi beseda našla tak prostor — da ne bi ostala le slišana, ampak sprejeta, varovana in izživeta v tišini srca.