Gospod me nagovarja v globini moje duše in me v pismu Tesaloničanom spominja, da moj prehod k veri ni zgolj v besedah, temveč v moči Svetega Duha in v polnem prepričanju, kar v meni odpira prostor za posnemanje Gospoda sredi stisk tega sveta. Ko berem odlomek iz 2 Mojzesove knjige o ljubezni do tujca, vdove in sirote ter opozorilo, da bo Oče slišal njihov krik, če jih bom stiskal ali izkoriščal, sem pretresen, saj me Božja postava vabi v radikalno solidarnost in razkriva občestveno povezanost. Bog nas rešuje iz naše osamljenosti ter vabi v živo poslušanje brata. To živo poslušanje in usmerjenost k bližnjemu pa se ne rojevata iz mojih lastnih prisilnih naprezanj, temveč iz Božje milosti. Božje in človeško se prepletata, kakor dobra tkanina. V vsakdanjem občestvu in v sveti evharistiji se moje zaprto srce odpira za drugega, saj me Kristusovo telo hrani in preoblikuje, da zmorem ljubiti z njegovo ljubeznijo.

Psalmist kliče v hvalnici, ker je Gospod moja skala, moja utrdba in moj rešitelj, kar v meni prebuja zavest, da nisem prepuščen sam sebi, temveč me v vsakdanjih preizkušnjah varuje njegova moč.

Kristus v evangeliju po Mateju odgovarja na vprašanje o največji zapovedi z dvojnim plamenom ljubezni do Boga z vsem srcem in do bližnjega kakor do sebe samega. Vabi me na pot k ozdravljenju čustvenih ran, odpravljanju strahu pred bližino in preseganju narcizma, saj resnična ljubezen ni breme ali prisila, temveč darovanje sebe, ki prinaša notranjo svobodo. To se v življenju običajnih ljudi izraža takrat, ko se denimo ostareli zakonec v svojem vsakdanjem domu sooča z osamljenostjo in pešajočimi močmi svoje žene, ki boleha za demenco, ter namesto bega in obupa ali zagrenjenosti v tišini svete maše, ob prejemu evharističnega kruha in v moči Svetega Duha sprejema tisto potrpežljivost in nežnost, ki mu omogočata, da jo vsak dan znova potrpežljivo drži za roko, ji streže z ljubeznijo in v njej prepoznava trpečega Kristusa. Sredi sodobnega sveta, ki slavi individualizem, učinkovitost in tekmovalnost, me Gospod vabi, da stopim iz svojih obrambnih mehanizmov, se prepustim delovanju Duha in dopustim, da me evharistična daritev vsak dan znova oblikuje v človeka, ki v vsakem bratu in v vsaki stiski resnično ljubi Boga.