Današnja Božja beseda pred moje oči postavi vinograd. Prerok Izaija ga opeva z nežnostjo zaljubljenca. Lastnik je storil vse: pripravil zemljo, zasadil najboljšo trto, postavil stolp in stiskalnico. Ničesar ni izpustil. Ko to poslušam, se zavem, da ne govori najprej o Izraelu, ampak tudi o meni. Tudi moje življenje ni naključje. Nekdo ga je ljubil, še preden sem znal izgovoriti njegovo ime. Nekdo je potrpežljivo obdeloval zemljo mojega srca, tudi tedaj, ko tega nisem opazil.

V evangeliju se podoba vinograda nadaljuje. Težišče pa ni več na vinogradu, ampak na viničarjih. Vinograd ostaja dober. Težava nastane, ko človek začne živeti, kakor da je gospodar tistega, kar je prejel v dar. To je skušnjava vseh časov. Tudi jaz lahko začnem misliti, da so življenje, sposobnosti, družina, služba ali celo vera moja last. Tedaj srce postane trdo. Dar se spremeni v posest, hvaležnost pa v zahtevo.

V tem je nekaj zelo sodobnega. Živimo v času, ko veliko ljudi nosi težo negotove prihodnosti. Mlada družina več let varčuje za stanovanje, cene pa rastejo hitreje od njihovih prihrankov. Starša delata vsak po dve službi, da otrokom omogočita varno življenje, zvečer pa skoraj nimata več moči za pogovor. Kmet z zaskrbljenostjo opazuje vreme, ki postaja vse bolj nepredvidljivo, in se sprašuje, ali bo pridelek zadostoval za preživetje. V takšnem svetu človek hitro začne vse držati v svojih rokah, ker ga je strah, da mu bo življenje ušlo. Strah pa skoraj neopazno rodi željo po nadzoru. Tam se začne izgubljati veselje.

Apostol Pavel zato zapiše: »Nič ne skrbite, ampak v vsem z molitvijo in prošnjo razodevajte svoje želje Bogu.« To ni povabilo k brezbrižnosti. To je povabilo, da svoje življenje vrnem v roke tistega, ki ga je prvi zasadil. Mir ni sad popolnih okoliščin. Mir je sad zaupanja.

Sveti Duh prav tukaj opravlja svoje najgloblje delo. Ne pride zato, da bi mi odvzel vse težave. Pride, da bi moje srce osvobodil strahu. Ko strah izgublja moč, se tudi moja potreba po posedovanju zmanjšuje. Počasi začnem razumeti, da sem oskrbnik in ne lastnik. Da mi je bilo vse podarjeno zato, da bi postalo blagoslov tudi za druge.

Zelo me nagovarja misel, da gospodar iz prilike kljub vsem zavrnitvam ne preneha pošiljati svojih služabnikov. Nazadnje pošlje celo sina. Bog nikoli ne preneha iskati človeka. Njegova potrpežljivost presega vse moje predstave. Kadar bi jaz odnehal, on začne znova. Kadar zaprem vrata, potrka še enkrat. Njegova ljubezen ni utrujena.

To se na najlepši način razodeva pri sveti maši. Ko stopim pred oltar, ne prinašam svojih uspehov, ampak svoje življenje – rodovitne dni in dneve, ko se mi zdi, da je vinograd prazen. Kristus vzame kruh in vino, preprosta sadova zemlje in človeškega dela, ter ju spremeni v svoje telo in kri. To je največji odgovor na današnji evangelij. Človek jemlje zase, Kristus pa vse podarja. Njegovo življenje je popolnoma evharistično – vse prejema od Očeta in vse vrača v ljubezni.

Vsakič ko prejmem evharistijo, Sveti Duh v meni tiho ustvarja isto logiko. Počasi me vodi od vprašanja: »Kaj bom še obdržal zase?« k vprašanju: »Kako lahko moje življenje postane dar?« To se ne zgodi v enem dnevu. To je dolga pot, po kateri Bog hodi z veliko potrpežljivostjo.

Psalm danes prosi: »Bog nad vojskami, vrni se, ozri se iz nebes in obišči to trto.« Zdi se mi, da je ta molitev zelo aktualna. Toliko razdeljenosti je med narodi. Toliko nezaupanja med ljudmi. Toliko besed, ki gradijo zidove namesto mostov. Pa vendar verjamem, da Bog svojega vinograda ni zapustil. Še vedno pošilja ljudi, ki prinašajo spravo namesto maščevanja, resnico namesto manipulacije, upanje namesto obupa. Njihova imena pogosto ostanejo neznana, njihova dejanja pa postanejo semena prihodnosti.

Ko se bo ta sveta maša nadaljevala, bom znova gledal kruh, ki bo postal Kristusovo telo. V njem bom prepoznal Sina, ki so ga viničarji zavrgli, a je postal vogelni kamen. Ta kamen še danes drži skupaj svet, ki se pogosto zdi razpokan. In dokler ostajam povezan z njim, se mi ni treba bati, da bo moj vinograd ostal brez sadu. Sveti Duh tiho opravlja svoje delo. Kristus ostaja zvest. Oče še vedno ljubi svoj vinograd. To zadošča, da lahko tudi jaz stopam naprej z zaupanjem in mirom.