»Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, kar v prevodu pomeni Bog z nami.« (Mt 1,23)

Od Boga pričakujemo politično osvoboditev in nagrado za pridne katoličane: pravični nagrajeni, grešniki uničeni. Jezus nas tudi letos najde v teh naših napačnih in sebičnih pričakovanjih, ki nas slepijo in zapirajo pred tem, kar nam On podarja. Marija mora roditi v hlevu brez obredja in slovesnosti. Verjetno sta se Jožef in Marija spraševala kaj Bog dela in kakšno povezavo ima to z oznanjenjem. Oba sta doživljala težko preizkušnjo zaupanja v Božje vodstvo. Ali se Sin najvišjega rojeva med živalmi? Kaj pa če sva se pustila preslepiti lastni domišljiji in predstavam? Pri Jezusovem rojstvu ni ne politike ne religije. Preprosto in krhko človeško rojstvo v življenje. Zanj so najprej izvedeli izmečki takratne družbe: grobi in neotesani pastirji, javno zaničevani grešniki, ki so jih smatrali enako kot pse, prostitutke in druge kriminalce. Smatrali so jih za živali, izločili so jih iz templja in obljube Mesije. Bog je tem izobčencem sporočil svoje človeško rojstvo v krhkosti in revščini. Prav te malopridneže je objela Božja svetloba. Bog razodene polno enost s takim človeštvom. On postane otrok in ima telo, kakor mi. Vse kar si želijo religije vseh časov, Bog uresniči v detetu Jezusu: našo združitev z Njim. Našo povezanost s seboj je Bog že uresničil v Jezusu. Mi jo moramo le še sprejeti in živeti iz Njegovega Duha. Če jo danes sprejmemo postajamo njegovi sinovi in hčere, ki nas oživlja Njegov Duh in iz našega prahu dela Kristusovo vstalo telo, Božji dom za vse. Še vedno podlegamo skušnjavi, da si moramo združitev z Bogom sami zaslužiti. Sprejemanje Božjega daru je res neverjetno težko in se nam upira. Zaradi Jezusa, ki je doživaljal vse to kar doživljamo mi, je vse, kar je zares človeško, tudi zares duhovno in Božje. Svojo sodbo o sebi pišemo s tem, kako živimo svojo človeškost, danes in tukaj. V Jezusu je Bog zaživel našo človeškost na Božji način in mi v moči Njegovega Duha lahko sprejemamo in delamo isto. To je božično veselje, ki ga le sprejmemo in slavimo Njegovo bližino, ki nas preobraža in osvobaja laži, da si moramo Božjo bližino in ljubezen zaslužiti.

Apostol Janez pa nam pove, da je Bog vse ustvaril zato, da bi bili mi z njim v ljubečem stiku in v pogovoru, da bi odgovarjali na njegovo Besedo, ki nas oživlja in iz nas dela sinove in hčere, brate in sestre. Vse stvarstvo je zato, da bi bili mi Očetovi sogovorniki in sodelavci z Besedo, ki vse ustvarja in podarja = ljubi. Vse stvarstvo, delo in življenje nam nič ne pomaga, če nas ne privede v oseben odnos z Bogom. On ga je v Detetu Jezusu osebno vzpostavil in nas nenehno vabi, da mu odgovorimo in sprejmemo njegovo ponudbo. Janez pravi, da nismo sposobni sprejemanja. Naš strah nas naredi nesposobne sprejemanja Božjega daru. Zato je On prišel v nas, ne samo med nas. On ja postavil svoj šotor v nas. On prebiva v tebi in v meni. Njegovo rojstvo v resnici prerodi nas, ker je rojen v nas. To je vesela novica. Že v telesnem življenju lahko živimo Božje življenje. On prebiva v nas in nam daje spoznati svojega in našega Očeta. On je naš cilj. Božič nam omogoča, da spoznamo Očeta, ki nas je rodil za vedno kot svojo ljubljeno družino.