V srcu nosim tiho hvaležnost za sveto Ano, po kateri je dobila ime tudi moja pokojna mati. Božja beseda nas danes objame z nežnostjo in globino, ki jo čutim v vsem telesu.

Salomon v prvem berilu prosi za modro in poslušno srce. Ne prosi za bogastvo, moč ali dolgo življenje, temveč za srce, ki zna poslušati. To je srce, ki se odpira daru, ki prihaja od zgoraj. Psalmist pa poje o Božji postavi kot o zakladu, ki je dragocenejši od zlata: »Postava tvojih ust je zame boljša kakor tisoči zlatnikov in srebrnikov.« To ni težka dolžnost, temveč radost, ki razširi srce.

V pismu Rimljanom Pavel razodeva čudovito resnico: »Vemo, da vsem, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.« Vse – tudi bolečine, izgube in negotovosti – lahko postanejo del poti, po kateri nas Sveti Duh vodi v podobnost Kristusu. To ni naključje, temveč delovanje Tistega, ki nas je poklical, opravičil in poveličal.

V evangeliju Jezus govori o zakladu, skritem na njivi, in o dragocenem biseru. Ko človek najde tak zaklad, proda vse, kar ima, ker ve, da je našel nekaj, kar je vredno vsega. To je slika kraljestva – slika Kristusa samega. Mi smo njegov dragoceni biser za katerega da vse, da samega sebe. Ko mi odkrijemo njega kot svoj največji zaklad je to vedno delo Svetega Duha. On je tisti, ki v nas prebudi hrepenenje po Bogu. On je tisti, ki nas rojeva za novo življenje. Krščansko življenje se začne s Svetim Duhom – z Njegovim dihom, ki nas kliče iz smrti v življenje.

Le v evharistiji lahko nenehno živimo iz Duha vstajenja in velike noči. V njej se Kristus sam daje za hrano, da bi Njegovo vstajenjsko življenje postalo naše. Tu se naša krhkost sreča z Njegovo močjo in naše solze z Njegovo radostjo.

Čeprav na nas pritiska teža gospodarskih stisk, strahu za prihodnost svojih otrok, osamljenosti v starosti in globoke razdeljenosti v družbi, lahko sredi vsega tega nosimo v srcu živo znamenje vstajenja. Spomnim se babice iz Prekmurja, ki je po smrti moža in izgubi doma ostala sama s tremi vnuki. Vsak dan vstaja, moli in s svojo tiho ljubeznijo, potrpežljivostjo in vero ustvarja nov dom. V njej se razodeva moč Duha, ki spreminja smrt v novo življenje. Njena zgodba ni izjema – je podoba tisočerih tihih vstajenj med nami, v katerih Sveti Duh dela vse novo.

Naj nas Sveti Duh, ki smo ga prejeli v krstu, še naprej vodi v globino tega občestva. Naj nas evharistija vsak dan znova oživlja za novo življenje, da bomo v svojih družinah, službah in med ljubimi postajali nosilci Njegovega veselja in miru.

Gospod, hvala Ti za dar Svetega Duha.

Hvala Ti za zaklad, ki si ga skril v naših srcih.

Naj nas On spremlja in krepi na naši poti. Amen.