»Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.« In začeli so se veseliti (Lk 15,24).

Bog me imenuje »moj sin«, pa večino časa ne živim iz tega. On me/te ustvarja kot sina/hči, tako kot Jezusa pri krstu in na gori spremenjenja – na križu. Neštetokrat se izgubimo, pozabimo, da smo sinovi, pozabimo, da imamo brate in sestre, še posebej pa pozabimo na skupnega Očeta, ki je tudi Ženin.

Začniva se veseliti, začnimo se veseliti. Začelo se je nekaj, kar nima konca. Je večno in vse oživlja. Udeleživa se gostije, ki jo prireja za vse izgubljene sinove in hčere. Vsako nedeljo sva povabljena k tej gostiji, da se spet okrepiva v resnici Očeta, ki naju ljubi in vabi, da sva si brat in sestra.

Oče nam prihaja naproti in nas objema, ko smo izgubljeni in ko se imamo za pravične in dobre, pa to nismo. Hrepeni, da bi drug do drugega gojili njegovo veselje in ljubezen do vsakega izmed nas, da bi čutili z njim in se veselili tega, kar se on veseli: nas kot ljubljenih sinov/hčera, ki so med seboj bratje/sestre, ker živijo iz ljubezni Očeta/Matere.

Priznajmo: grešniki smo. Kot takšni priznajmo drug drugemu, da smo njegovi sinovi in hčere. Moj greh je, da grešnega brata ne sprejmem za svojega brata in zato nimam Očeta in nisem brat, niti sin. Če zatajim svoje sinovstvo in vas kot brate, sem za Očeta še vedno sin/hči. Ko po poslušanju Jezusove besede to spregledam, se vse spremeni. Vse kar je Božje je tudi naše. Lahko živimo iz njega in njegove ljubezni.

Veselimo se Očetovega veselja nad brati in sestrami. Veselimo se skupaj z njim. V tem je večno življenje.