V tišini tega petka, ko se postni čas prevesi v neposredno bližino pasijona, v svojem srcu čutim Jeremijevo tesnobo in Jezusov mir sredi sovražnih kamnov. Filokalija me vabi k »potrpežljivosti v preizkušnjah«, kjer se moj um ne ukvarja z maščevanjem tistim, ki me obtožujejo, temveč se skrije v varno razpoko Božje navzočnosti.

V Jeremijevi izpovedi slišim: »Naznanite ga, ovadimo ga!« To je tisti trenutek, ko se zdi, da so celo moji prijatelji postali opazovalci mojega padca. V evangeliju pa zrem v Jezusa, ki Ga judje hočejo kamenjati zaradi Njegovih dobrih del. Njegov odgovor ni gnev, ampak vprašanje, ki razgalja njihova srca. Ko se nato umakne »onkraj Jordana«, v tem vidim modrost askeze: včasih se je treba umakniti iz hrupa sovraštva v tišino molitve, kjer resnica ponovno dobi svojo težo. Psalm me ob tem bodri z besedami: »Ljubim te, Gospod, moja moč.« Gospod je moja skala, kamor se umaknem, ko so človeške besede preostre.

Pri sveti maši ta Jezusov umik v tišino onkraj Jordana postane moja resničnost. Ko vstopam v cerkev, vstopam v prostor, kjer obrekovanje sveta nima moči. Liturgija zame ni le obred, ampak tisto zavetje, o katerem poje psalm.

V evharistiji prejemam Tistega, ki je bil »ovaden« in preganjan, a je ostal neomajen v ljubezni. Pri maši se moje srce uči drže, ki ne vrača udarca, ampak svojo pravdo izroča Gospodu, ki »preizkuša ledvice in srce«. Obhajilo je trenutek, ko se moj notranji nemir umiri, saj vem, da sem v Njegovih rokah varen, ne glede na to, koliko kamnov je dvignjenih proti meni. Od oltarja odhajam s prošnjo, da bi tudi jaz znal ustvariti »prostor onkraj Jordana« za tiste, ki so danes preganjani.

Danes Jeremijevo grozo in Jezusov umik pred kamni čutim sredi vse večje polarizacije in javnega linča, ki ga doživljajo ljudje zaradi svoje zvestobe vesti. Opazujem stisko običajnih ljudi, ki se sredi družbenih pritiskov in ideoloških zahtev počutijo potisnjene ob zid. Danes se zdi, da je v družbeno-političnem prostoru dovolj le majhen odmik od »zapovedane« miselnosti, da se sproži val obtožb, posmeha in tožarjenja, prav kakor so Jeremijo tožili njegovi znanci. Vidim stisko staršev, ki v vzgoji zagovarjajo tradicionalne vrednote. Zaznavam stisko strokovnjakov, ki opozarjajo na etične meje tehnologije, pa so zato v javnosti takoj »kamenjani« z oznakami nazadnjaštva ali sovražnosti. To je sodobna stiska človeka, ki se počuti osamljenega sredi množice, ki kriči.

V duhu Filokalije nas Bog kliče k notranji trdnosti. Moj post je v tem, da svojega miru ne gradim na odobravanju množic. Ko se sredi javnih polemik umaknem v tišino in ne dopustim, da bi mi strupene besede prišle do živega, takrat hodim z Jezusom onkraj Jordana. Svojo držo sredi sveta gradim na zaupanju, da Gospod, »mogočni junak«, stoji ob meni. Namesto da bi se boril s kamni, se raje posvetim »dobrim delom«, za katera pričuje moje življenje. Sredi sveta, ki rad toži in obtožuje, se ustavljam in iščem mir v psalmu: »Gospod je moja skala, moja trdnjava, moj rešitelj.«

Kje v svojem življenju čutim "grozo" in ali si upam skupaj z Jezusom oditi v tišino onkraj Jordana, da bi tam našel svoj mir? Skušam danes ob vsakem občutku, da me kdo narobe razume, tiho izreči: »Gospod, Ti poznaš mojo pravdo, v Tebi počivam.«

Vaja: »Varovanje srca«. Ko se okoli mene vnamejo prepiri, moj um naravno želi vstopiti v areno – bodisi da bi se branil, bodisi da bi sodil. »Tihi umik« ni beg iz prostora, temveč prestop v notranjo pokrajino »onkraj Jordana«, kjer hrup nima več moči nad mojo dušo.

Tukaj je predlog, kako ta umik izvesti sredi delovnega dne:

1. Vaja »Nevidni prag«

Ko zaslišim povišane tone ali začutim puščice kritike, si v mislih narišem črto med seboj in dogajanjem.

• Notranja naravnanost: Predstavljam si, da stojim na bregu reke. Prepir je deroča voda, jaz pa sem na suhem, varnem bregu. Voda teče mimo, a me ne zmoči.

• Misel: »To se dogaja okoli mene, a to nisem jaz.«

2. »Molitveni vdih« onkraj Jordana

Namesto da bi se zapletla v besedni dvoboj, uporabim dih kot most do tišine.

• Ob vdihu: Gospod, Ti si moje zavetje.

• Ob izdihu: V Tebi je moj mir.

  S tem vdihom se v duhu umaknem v tisto pokrajino tišine, kjer je Jezus našel moč, ko so mu grozili s kamni. Moje telo je prisotno, a moje srce počiva v Bogu.

3. Tehnika »Prazne posode«

Kritiko, ki leti name, si predstavljam kot kamen, ki pade v globok vodnjak.

• Vaja: Namesto da bi kamen prestregel in ga vrgel nazaj, mu pustim, da potone v globino Božjega usmiljenja v meni.

• Vzdih: »Slava Tebi za vse.« Ta kratek vzklik očetov Filokalije popolnoma razoroži mojo užaljenost. Če sem prazna posoda, me kritika ne more razbiti; gre le skozi mene v Božje roke.

4. Blagoslov kot ščit

Najučinkovitejši umik je paradoksalno v tem, da za tistega, ki vpije ali kritizira, tiho prosim za mir.

• Misel: »Gospod, podari mu/njej svoj mir, da ga bo lahko dal/a naprej.«

  Ko začnem moliti za »napadalca«, nisem več žrtev. Postanem tisti/a, ki obvladuje duhovni prostor, in moj nemir se v trenutku spremeni v sočutje.

S to vajo moj delovni dan postane kraj askeze. Prepiri okoli mene postanejo priložnost, da preverim, ali je moje sidro resnično v Večnem. Odhajam onkraj Jordana, ne da bi zapustil/a svojo pisarno, dom, delovno mesto.