V tišini te sobote, ki stoji na pragu velikega tedna, se v mojem srcu prepletajo obljube o zbiranju razkropljenih narodov in hladni načrti tistih, ki v Kristusu vidijo nevarnost za svoj mir. Filokalija me vabi k »budnosti duha«, k tistemu stanju, kjer sredi političnih preračunavanj sveta prepoznam tiho delovanje Božje previdnosti. Danes ne zrem le v judovski veliki zbor, temveč v lastno nagnjenje, da bi žrtvoval Resnico za svojo navidezno varnost.

V preroku Ezekielu poslušam Božjo obljubo: »Zbral jih bom od vseh strani in jih pripeljal na njihovo zemljo.« To je zaveza miru, ki naj bi vse združila v eno ljudstvo. V evangeliju pa vidim ironijo te obljube: véliki duhovnik Kajfa prerokuje, da mora en človek umreti za ljudstvo, »da ne bi ves narod propadel«. V tem vidim skrivnost kenoze – Kristusovega izpraznjenja samega sebe. Kar ljudje načrtujejo kot umor iz politične nujnosti, Bog spremeni v daritev, ki zbira razkropljene Božje otroke. Ko se Jezus umakne v Efraim blizu puščave, se v duhu umaknem z njim. V tej puščavi se pripravljam na to, da On ne bo umrl le "namesto" mene, ampak "za" mene, da bi me iz moje notranje razbitosti poklical v enost.

Pri sveti maši ta obljuba o zbiranju postane meso. Vsaka liturgija je zame tisti prostor, kjer Bog »od vseh strani« zbira moje raztresene misli, moje razdrobljene odnose in moje razbite upe. Ko se zberemo okoli oltarja, nismo več množica posameznikov, ampak postajamo eno telo, o katerem je govoril Ezekiel.

V evharistiji prejemam Tistega, ki je bil žrtvovan, da jaz ne bi propadel. Pri maši se moje srce uči drže, ki ne išče »žrtvenih jagnjet« med drugimi ljudmi, da bi opravičil/a svoje napake, temveč se združuje z edinim Jagnjetom. Obhajilo je trenutek, ko se konča moja izgnanost v puščavi osamljenosti. Od oltarja odhajam s prošnjo, da bi v svojem vsakdanu postal graditelj mostov, tisti, ki zbira in ne razkropi.

Danes to Kajfovo preračunljivost in Božjo obljubo o zbiranju doživljam sredi naraščajočega žrtvovanja malega človeka na oltarju velikih geopolitičnih in ekonomskih interesov.

Opazujem stisko običajnih ljudi, ki se v današnjem družbeno-političnem dogajanju počutijo kot nepomembne številke, ki jih sistemi zlahka žrtvujejo za "višje cilje" – naj gre za vojne dobičke, korporativne interese ali ideološke prevlade. Danes se zdi, da je duh Kajfe še kako živ: ljudje smo pripravljeni spregledati stisko soseda ali delavca, če to zagotavlja naš trenutni standard ali mir. Vidim stisko družin, ki jih razkropijo migracije zaradi preživetja, in osamljenost starejših, ki so v svetu učinkovitosti postali "odvečni". To je sodobna razkropljenost, kjer se posameznik počuti izgubljenega v puščavi brezbrižnosti. V duhu Filokalije v tem vidim klic k notranjemu uporu skozi ljubezen. Moj post pred cvetno nedeljo je v tem, da ne sprejmem logike žrtvovanja drugega za svojo korist. Ko se v svojem okolju zavzamem za nekoga, ki je spregledan, ali ko v svojem podjetju postavim človeka pred dobiček, takrat uresničujem Ezekielovo prerokbo o zbiranju. Svojo držo sredi sveta gradim na zaupanju, da Bog vidi vsakega »razkropljenega« in da je končna zaveza miru močnejša od vseh političnih zased.

Sredi sveta, ki razbija in deli, se ustavljam in iščem mir v obljubi psalma: »Gospod nas bo varoval kakor pastir svojo čredo.« Lahko se vprašam: Koga sem v svojih mislih "žrtvoval" ali obsodil, da bi sam ohranil svoj mir, in koga moram danes v svojem srcu spet "zbrati" v ljubezni? Skušam danes ob pripravi na cvetno nedeljo tiho izreči: »Gospod, zberi moje srce, da bo v njem prostor za vse.«

V tišini tega večera, ko pripravljam oljčne veje in zelenje, se moje srce odpira paradoksu cvetne nedelje. Filokalija me vabi k »brezstrastju« (apatheia), ki pa ni ravnodušnost, temveč globoka mirnost sredi viharja človeških čustev – med vzkliki »Hozana« in slutnjo bližajočega se »Križaj ga«. Jutri ne vstopam le v Jeruzalem, temveč v lastno nestalnost, kjer se veselje in trpljenje držita za roke.

Jutri zrem v Kralja, ki ne jezdi na bojnem vozu, temveč na mladicah osla. To je višek božje ponižnosti, ki razorožuje mojo potrebo po moči in prevladi. Razumem, da so oljčne veje v mojih rokah simboli miru, ki ga svet ne more dati – miru, ki se rodi iz pripravljenosti, da grem skozi trpljenje, ne da bi izgubil ljubezen. Ko bom poslušal pasijon, se ne bom postavil le v vlogo opazovalca, ampak bom v tisti tišini prepoznal vse trenutke, ko sem sam zatajil ali ko sem bil po krivem obsojen. Peta nedelja nas je pripravljala na zrenje, cvetna nedelja pa nas potisne v hojo za Njim.

Jutrišnja procesija je zame več kot le obred; je hoja mojega življenja. Vsak korak z butaro v roki je potrditev, da želim kraljestvo, ki ni od tega sveta. Pri sveti maši, ko se vzkliki veselja prelijejo v branje trpljenja, se moje srce uči drže »zvestega ostanka«.

V evharistiji bom jutri prejel Tistega, ki prostovoljno stopa v smrt, da bi ji odvzel želo. Pri maši se zavem, da zmaga ni v tem, da trpljenja ni, temveč v tem, da trpljenje nima več zadnje besede. Ko bom pri maši pokleknil ob trenutku Jezusove smrti na križu, bom tam pustil vse svoje poraze. Od oltarja bom odšel z milostjo, da v prihajajočem velikem tednu ne bom bežal pred svojo krhkostjo, ampak jo bom daroval Njemu, ki jo spreminja v slavo.

Danes ta Jeruzalemski vstop in spreminjanje trpljenja v zmago doživljam sredi nenehne bitke za človeško dostojanstvo v svetu, ki ceni le uspeh in moč. Opazujem stisko običajnih ljudi, ki se v današnjem družbeno-političnem ozračju počutijo poražene, ker se ne morejo kosati s hitrostjo, bogastvom ali vplivom elit. Danes se zdi, da je trpljenje tistih, ki so zboleli, izgubili delo ali so žrtve krivic, razumljeno le kot "statistična napaka" ali osebni neuspeh. Vidim stisko človeka, ki v tišini nosi svoj križ bolezni ali osamljenosti, medtem ko svet okoli njega hrumi v lažnem blišču. To je sodobni pasijon – biti spregledan sredi hrupne množice, ki išče le spektakel. V tem zaznavam klic k zmagi skozi ranljivost. Moj post v velikem tednu, ki se začenja, je v tem, da svojo vrednost najdem v Kristusovi ponižnosti, ne v svetovni slavi. Ko sredi družbene tekme upočasnim korak, da bi prisluhnil nekomu v stiski, ali ko svoj lastni neuspeh sprejmem kot pot do večje globine, takrat vstopam v Jeruzalem na osličku. Svojo držo sredi sveta gradim na zaupanju, da je največja zmaga tista, ki se zgodi v srcu, ko ljubezen premaga strah pred smrtjo.

Sredi sveta, ki slavi le zunanje zmagovalce, se ustavljam in iščem mir v tihi procesiji: Hozana Njemu, ki prihaja, da bi z Ljubeznijo objel našo bolečino.

Jutri zjutraj, ko bom vzel v roke zelenje, se bom vprašal: Ali sem pripravljen spremljati Kristusa tudi takrat, ko bo množica utihnila in ko bo ostal le križ? Skušam jutri ob vsakem pogledu na oljčno vejo tiho izreči: »Gospod, bodi Kralj mojega srca v veselju in v žalosti.«