28. nedelja med letom, 11.10. 2020, Flp 4,12-14.19-20; Mt 22,1-14

Svatba je najlepša podoba tvojega in mojega odnosa z Bogom: v ljubezni eden postane življenje drugega in obrnjeno. V Jezusu, ki je polna in vzajemna ljubezen med Bogom in človekom, se obhaja svatba med nebom in zemljo, med Bogom in nami.

Te Sinove svatbe se lahko udeleživa le, če sprejmeva Jezusa kot osebnega odrešenika. A takoj naju spomni, da ni dovolj, če imava njegovo ime »Gospod, Gospod« le na ustih. Pravi, da na svatbo prideva le, če uresničujeva Očetovo voljo.

Kar je Jezus prejšnjo nedeljo pripovedoval o morilskih viničarjih, velja tudi zame in zate. Njegove besede namreč niso abstraktno okno, skozi katero bi gledala v preteklost in se naslajala nad tem, kako so bili takrat neumni in kakšne napake so delali. Jezusove prilike so zrcalo, ki hoče pokazati, kaj se ta hip dogaja v tebi in v meni, ki jih bereva. O drugih govori zato, da se midva ne bi čutila ogrožena in napadena. Omogoča, da se obnašava, kakor da se naju njegovo govorjenje prav nič ne tiče.

V resnici pa Jezus s to pripovedjo želi odpreti najini srci, da bi sama v sebi prepoznala, kar je govoril o drugih. Želi, da bi spregledala tisto, kar drugače ne bova nikoli videla: svoje resnično obličje!

Usoda viničarjev se dogaja tudi v tvojem in mojem srcu. Vsak izmed nas mora iti skozi to šolo. Vsakdo, ki se sreča z Jezusom, kamnom, ki so ga zidarji zavrgli. Kar je počel Izrael, počne danes Cerkev ter v njej tudi jaz in ti. A Jezus naju ne neha vabiti k odgovornosti. Članstvo v Cerkvi ni čaroben amulet, ki nama sam po sebi zagotavlja odrešenje in večno življenje. Odrešenja sva deležna šele, ko iskreno priznava, da sva enaka svojim očetom in materam. S tem naju Jezus iz strahu zase vodi k zaupanju do njega in k spoštovanju do sebe in bližnjega. Iz mojega in tvojega kamnitega srca lahko naredi sinovo in hčerino, bratovo in sestrino srce.

Pogoj, da Jezus to lahko stori, je najino priznanje, da sva podobna sinu, ki je najprej rekel da, potem pa obljubljenega ni storil. Le če nama to uspe, bova lahko postala podobna sinu, ki je znal reči ne, potem pa se je pokesal, premislil in svojo svobodo zastavil v pravo smer.

Z današnjo priliko Jezus v meni in tebi uresničuje, kar se je zgodilo smokvi. Želi nama pomagati, da bi se globoko zavedla svoje jalove golote. Kakor je bilo njegovo oznanilo kamen spotike za njegove sodobnike, je tudi za naju danes. Sodobniki so ga zavrnili. Ali se ti ne zdi, da midva delava enako? Kar se je zgodilo viničarjem, se danes dogaja tebi in meni.

Jezus naju kliče. Če odgovoriva, to še ne pomeni, da sva že rešena. Kliče namreč vse. Izvoljen pa je le tisti, ki je svobodno izbral, da bo na njegov klic odgovoril. A ne z besedami, ampak z dejanji svojega življenja.

V drugem delu prilike naju opozarja, da morava najprej spoznati in priznati, da sva med tistimi, ki ga zavračajo. Šele takrat ga bova sposobna sprejeti in postati del njegovega ljudstva na gostiji. Dokler tega ne storiva, sva brez svatovske obleke.

Apostol Peter nama želi, da bi tudi tebe in mene, tako kakor je njega, do srca pretreslo in bi se spreobrnila. Srčno si želi, da tudi midva doživiva in izkusiva, da je Gospod prišel rešit grešnike, »med temi pa sem prvi jaz«, kakor pravi Pavel (1 Tim 1,15). Jaz bi se mu rad pridružil. Da srce oživi. Tega želim tudi tebi. Lepo nedeljo! In ne pozabi, da si povabljen na svatbo. Na svatbo in ne v banko ali trgovino. Za isto mizo z Bogom in ljudmi.


49 views0 comments