»Kar koli boste prosili v mojem imenu, bom storil, da bo Oče poveličan v Sinu.« (Jn 14,13)

Če verujem molim. Molitev je dihanje moje vere: zahvala in prošnja. Uteleša moje globoko hrepenenje in potrebo po D(d)rugem. Šele tedaj sem v resnici to, kar sem. Z Jezusom in v moči njegove molitve lahko prosimo in sprejmemo kar najbolj potrebujemo: to, da smo bratje in sestre med seboj, ki imajo enega in absolutno ljubečega Očeta. Prošnja je učinkovita, če smo gotovi in zaupamo, da smo že uslišani. Ni se nam treba prepuščati dvomu, čeprav nas napada. Če prosim, da bi zadovoljil svojo sebičnost, tudi ne bom uslišan. Sin ali hči prosi v skladu z Očetovimi željami. Prejmemo Svetega Duha, dar Božjega življenja, ki se kaže v konkretnih sadovih življenja iz ljubezni, veselja in miru, ki ga svet ne more dati (Gal 5,22).