Dragi bratje in sestre v vstalem Gospodu, v tišini te pete velikonočne nedelje se s svojo molitvijo potapljam v globine evangeljskega besedila, ki nas vabi v srce krščanske skrivnosti. Zaznavam trepet v glasu učencev, ko jim Jezus govori o odhajanju, o pripravljanju prostora in o poti, ki je sami ne poznajo. V duhu Filokalije in krščanske mistične modrosti vem, da Jezusov odgovor – »Jaz sem pot, resnica in življenje« – ni le suhoparna definicija, ampak povabilo v bivanje, ki presega biološko nujnost.

Krščanska identiteta ne izvira iz tega, kdor smo v sebi, ampak iz tega, v kakšnem odnosu smo z Bogom in drugim. Zavedam se, da biti »živi kamen«, o katerem piše apostol Peter, pomeni dopustiti, da nas Duh vgradi v zgradbo, kjer nihče ni sam. To je evharistična zgradba. Ko vstopam v evharistijo, ne vstopam le v spomin na dogodek pred dva tisoč leti, ampak nenehno vstopam v vstajenje. Pri vsakem lomljenju kruha se čas ustavi in velika noč postane moja sedanjost. V evharistiji ne prejemamo le nečesa, ampak postajamo nekdo – postajamo Kristusovo telo, ki ne pozna več strahu pred smrtjo.

Vendar pa se zavedam, kako težko je to živeti v slovenskem vsakdanu. Zaznavam globoko utrujenost v očeh ljudi, ki jih srečujem na naših ulicah. V Sloveniji se danes srečujemo z razdorom, ki zareže globoko v tkivo naroda, in z individualizmom, ki nas zapira v hermetično zaprte svetove. Mislim, da je naša največja stiska prav ta duhovna razbitost, kjer drug v drugem ne prepoznavamo več »živega kamna«, ampak zgolj oviro ali tujca.

Zaznavam stisko običajnega človeka sredi Ljubljane, Maribora ali odročnih vasi, ki ga stiska negotovost glede prihodnosti. Mislim na tistega očeta, ki pozno zvečer sedi za kuhinjsko mizo in v tišini preračunava, kako bo z vse višjimi stroški preživel mesec, hkrati pa v srcu nosi težo razpadajočih odnosov v družini. Zavedam se, da je to grob, v katerem danes leži marsikdo.

Konkreten primer vstajenja, ki ga zaznavam v našem družbenopolitičnem prostoru, pa je tista tiha, a neustrašna solidarnost, ki vznikne tam, kjer sistem odpove.

Mislim na vse tiste civilne pobude in posameznike v Sloveniji, ki sredi krize v zdravstvu ali ob socialni stiski starejših ne čakajo na politične rešitve, temveč postanejo »diakoni« sedanjega časa, podobno kot sedmerica v današnjem prvem berilu. Zavedam se, da je vstajenje prisotno v vsaki sosedski pomoči, kjer nekdo potrka na vrata osamljenega upokojenca le zato, da bi mu prinesel bližino. Mislim, da je to trenutek, ko se »kamni, ki so jih gradbeniki zavrgli«, v naših očeh spremenijo v vogale gradnje novega upanja. Ko zaznam pripravljenost Slovencev, da kljub ideološkim razlikam stopimo skupaj in si pomagamo ob naravnih nesrečah ali osebnih tragedijah, v tem prepoznavam moč vstalega Kristusa.

To je zame živa evharistija – ko življenje, ki smo ga prejeli pri oltarju, postane dar za drugega. Zavedam se, da v evharistiji nenehno živimo iz velike noči, ker tam smrt nima zadnje besede. Ko se v slovenski družbi odločimo za odpuščanje namesto za gojenje zamer, ko namesto cinizma izberemo služenje, takrat mislim, da zares stopamo po Poti, ki je Kristus.

Gospod nas danes ne kliče k velikim besedam, ampak k temu, da postanemo »kraljevo duhovništvo« sredi trga, sredi pisarn, sredi naših razdeljenih domov. Mislim, da je naša poklicanost v tem, da s svojo prisotnostjo mirimo viharje nezaupanja. Zavedam se, da je Jezus pripravil prostor zame in zate, a ta prostor se začne že tukaj, v mojem srcu, ko ga odprem za bližnjega.

Naj v tem velikonočnem času zaznavamo, da nismo sami. Mislim, da je vstajenje nalezljivo, če le upamo biti tisti, ki v slovenski prostor prinašajo Luč, ki ne ugasne.

Zavedam se, da je On z nami. In to mi zadošča.