V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

V meni odzvanja klic, namenjen cestninarju Mateju: »Hodi za menoj!« To ni le zgodovinski stavek, temveč dih Svetega Duha, ki v moji notranjosti nenehno prebuja mrtve dele duše in srca. Bog se mi ne razodeva v hrupu zunanjih daritev ali v hladnem izpolnjevanju predpisov, temveč v tisti blagi moči, ki pravi: »Usmiljenja hočem in ne žrtve.« Sveti Duh je nevidni Gost, ki v mojem srcu tke sveti mir, v katerem se prepoznavam kot bolnik, ki potrebuje Zdravnika.

Soočam se z Abrahamovo vero, ki je upal proti upanju. Sveti Duh v mojem srcu deluje kot notranja Moč, ki v suhi puščavi nevere prebuja življenje. Poboženje se ne uresničuje skozi moje popolne zasluge, temveč skozi popolno zaupanje v Tistega, ki je obudil Jezusa od mrtvih. Sveti Duh v meni neprestano oživlja spomin na božjo zvestobo, da bi sredi preizkušenj ostajal neomajen. On je tisti, ki moje bivanje seli iz kraljestva strahu v kraljestvo sinovstva, kjer vsak moj izdih postaja zahvala, kakor pravi psalm: »Daruj Bogu hvalno daritev, izpolni Najvišjemu svoje zaobljube.«

Brez Svetega Duha bi božja beseda ostala le črka na papirju, z Njim pa postaja ogenj, ki v meni izžiga samopravičnost farizeja. On je tisti, ki v moje srce vliva spoznanje Boga, ki je po preroku Ozeju dragocenejše od žgalnih daritev. To spoznanje ni razumsko kopičenje podatkov, temveč živa izkušnja zedinjenja, kjer se božja milost dotakne moje grešnosti, kakor se je Jezusova roka dotaknila Matejeve mize. V tem dotiku Sveti Duh preobraža moje bivanje v živo daritev, ki diši po nesmrtnosti.

V vsaki evharistiji se uresničuje čudež Matejeve hiše. Evharistična miza je prostor, kjer Zdravnik stopa k bolniku. Sveti Duh je tisti, ki kruh in vino spreminja v Kristusovo telo in kri, hkrati pa mojo razdrobljenost objema v edinost z Bogom. V prejemam svete skrivnosti nenehno živim iz velike noči; v mojem telesu vstaja Kristus, ko se sredi lastne nevrednosti pustim objeti njegovi neskončni Ljubezni. Evharistija je zame nenehne binkošti, kjer Duh preobraža moje bivanje v prostor, kjer Bog prebiva sredi grešnikov.

Sveti Duh prebuja moč vstajenja tam, kjer se soočam z bičem osamljenosti in ujetostjo v stare zamere. Ko se sredi naše kulture, ki časti le tiste, ki so "pridni" in brezhibni navzven, posameznik znajde na dnu – morda zaradi osebnega neuspeha, razpada družine ali padca v odvisnost – se prav tam odpre pot za milost. V trenutku, ko se sredi te sramote v moči Svetega Duha ne prepustim samopomilovanju, temveč kakor Matej vstanem in zapustim svojo "cestnino" preteklosti, v meni vstaja Kristus. Moja ranjenost postane vstopno mesto za božje usmiljenje, ki me ne obsoja, temveč me kliče k novi hoji. To je poboženje sredi blata vsakdana – ko človek kljub svoji majhnosti postane bivališče Luči.

Pri nas se v javnem prostoru bijejo boji za "pravico", ki ne pozna milosti. Vstajenje se razodene tam, kjer sredi teh napetosti nekdo zavestno izbere pot usmiljenja namesto ideološkega obsojanja. Ko se v našem javnem življenju pojavi drža, ki presega slovensko navado razvrščanja na "naše" in "vaše" – ko zdravnik v preobremenjenem sistemu, uradnik pred birokratsko steno ali sosed sredi spora izbere pot osebne pozornosti do najbolj ranljivega in prezrtega – tam nastopa božja pravičnost. Ko slovenski javni prostor namesto hrupa obtoževanja napolni tiho delovanje za skupno dobro tistih, ki so v družbi "zadnji", se uresničuje preobrazba narodovega telesa. Vsako dejanje, ki sredi slovenske razklanosti povrne sočloveku obraz in dostojanstvo, ne da bi zahtevalo povračilo, je sad Svetega Duha, ki v našem narodu nevidno tke mrežo nove, nebeške kulture usmiljenja.

Sveti Duh mi govori: »Potem me kliči na dan stiske, rešil te bom in pel mi boš slavo.« V moči Vstalega in v ognju Duha postajam pričevalec tistega Boga, ki ne išče popolnih, temveč voljne, da bi v njihovi krhkosti razodel svojo veličino. Moje srce ostaja prosto strahu, zazrto v Obličje, ki v vsakem padcu vidi priložnost za vstajenje. Amen.