Sreda, 4.11.2020 - ON HODI PRED NAMI

»Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.« (Lk 14,27)

Jezus je povabil svoje učence (Lk 9,23), naj »vzdignejo« ali »si naložijo« svoj vsakdanji križ. Čemu? Da bi ga »nosili« za Njim na poti v Jeruzalem, kraj srečanja z Bogom in brati. Naše krščansko življenje ni enkratno in na hitro opravljeno junaško dejanje; ni dviganje uteži. Je teža, ki jo je treba prenašati. Zahteva potrpežljivost in vztrajnost ob soočanju s sivino vsakdana. Epidemija nam to morda še bolj grobo razkriva. Teža, četudi je v začetku majhna, postaja sčasoma čedalje večja in je nazadnje nevzdržna, predvsem v primeru, če jo imam za krivično in nezasluženo. A Jezus ne nosi svojega križa, temveč našega. Skupaj s hudodelcem na križu lahko priznamo, da svoj križ nosimo zasluženo (Lk 23,40). Jezus nas vabi za seboj, ker nosi naše križe in smrti. Ves čas hodi pred nami. Ni se nam treba truditi, da bi ga priklicali do sebe in da bi hodil z nami. To je satansko (prim. Mr 8,31–33). V molitvi sprejemamo, da hodi pred nami, da nas nosi = ljubi in da smo v njem in on za nas. Da bi lahko iz tega živeli svojo sedanjost sredi danih okoliščin v epidemiji.