Torek, sv. Filip Neri, 26.5.2020, Jn 17,1-11

"Zanje prosim. Ne prosim za svet, ampak za tiste, katere si mi dal, ker so tvoji; in vse, kar je moje, je tvoje, in kar je tvoje, je moje in proslavljen sem v njih. Že nisem več na svetu, oni so na svetu, a jaz odhajam k tebi.«

»Svet« je tu mišljen kot tista struktura laži, ki vlada našim odnosom. Kot takšnega ga je treba porušiti in premagati, kot tumor, da bi rešili bolnika. Ko pa je svet mišljen kot skupek ljudi, sužnjev tega sistema, takrat je rečeno, da je Bog tako ljubil svet, da je dal svojega Sina, da bi ga rešil. Jezus prosi za nas, ki nas mu je Oče dal kot brate. Sin priznava, da vse, kar ima in je, prejema od Očeta, kakor mu tudi Oče daje to, kar on sam ima in je. Ta dar je »medsebojno poznavanje« med Očetom in Sinom, njun odnos neizrekljive ljubezni, v katerega smo vključeni tudi mi, ki pripadamo Očetu kot sinovi/hčere in Sinu kot bratje/sestre. Jezus je poveličan v nas, ko ga spoznamo kot Sina in sprejmemo njegov lastni odnos z Očetom. On je poveličan po naši bratski/sestrski ljubezni, ko se držimo Očetove besede, ki smo se je naučili iz njegovih besed Sina. Jezus ve, da bo vse, za kar se prosi v molitvi z vero, da smo že prejeli, podeljeno. (foto: Jože Novak)

29 views0 comments

Recent Posts

See All