Dragi bratje in sestre, praznujemo dan, ki nas preko meje časa in prostora povezuje z vsemi, ki so že prešli iz tega sveta v večno življenje. Praznujemo dan vseh svetih. In berila, ki smo jih slišali, nam odkrivajo tri velike resnice o tem prazniku: kdo so sveti, od kod prihajajo in kakšno je njihovo življenje.

Sveti niso le marmornati kipi v oltarjih ali lepe podobe na slikah. Sveti so predvsem ljudje iz mesa in krvi, ki so z Božjo milostjo ostali zvesti do konca. To so tisti, ki jih Janez v svojem razodetju vidi: "veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in plemen, ljudstev in jezikov." To so naše babice in dedki, starši, sorodniki, prijatelji, ki so v tišini vsakdanjosti živeli vero zvesto in ponosno. To so mučenci ali pričevalci za vero, vendar tudi tiho trpeči, ki so svoje življenje sprejemali kot dar.

Kako so postali sveti? Svetopisemska berila nam povedo: "To so tisti, ki prihajajo iz velike stiske." Svetost ni brez trpljenja. Rana svetnikov je pogosto postala razlita svetloba za druge.

Naj vam povem zgodbo o Mariji, navadni ženi iz naše soseske. Živela je skromno življenje, polno vsakdanjih skrbi: dela, vzgoje otrok, skrbi za bolnega moža. Nihče je ne bi označil za svetnico. A vse, ki smo jo poznali, smo ob njeni prisotnosti čutili nekaj posebnega – globok mir in toplino. Ko ji je mož zbolel za demenco in je potreboval nenehno oskrbo, je bila njena ljubezen do njega še bolj očitna. V najtežjih trenutkih, ko je bil zmeden in ni več vedel njenega imena, je ona z vdano ljubeznijo ostala ob njem. Ni ga poslala v dom, čeprav so ji svetovali. Njeno življenje je bilo živ blagoslov. Njeno življenje je bilo tiho, a vztrajno pričanje o Kristusovi ljubezni. Marija je umrla pred kratkim, a njen duh še vedno navdihuje vse, ki smo jo poznali. Ona je ena izmed te "velike množice" svetih, ki prihajajo iz "velike stiske" in so si oblekli bela oblačila ter jih oprali v Krvi Jagnjetovi – to je, sodelovali so pri Kristusovem odrešenjskem delu.

In kakšno je življenje teh svetih? Jezus nam v blagrih razodeva, da je njihovo življenje že zdaj, v tem svetu, prava sreča. "Blagor ubogim po duhu... Blagor žalostnim... Blagor usmiljenim..." To so nasprotja tega, kar svet označuje za srečo. Sveti so bili srečni, ne ker so imeli vse, ampak ker so vse postavili na pravo mesto – Boga na prvo mesto. Njihova sreča je bila v tem, da so bili Božji otroci. Kot piše Janez: "Glejte, kakšno ljubezen nam je skazal Oče, da se imenujemo Božji otroci in to tudi smo."

Bratje in sestre, praznik vseh svetih nas ne vabi le, da bi občudovali druge. Vabi nas, da se spomnimo lastnega klica – klica k svetosti. Svetost ni rezervirana za izbrane. Svetost je poslanstvo vsakega krščenca. Svetost pomeni vsak dan z vdano ljubeznijo sprejemati svoj križ, kakršen koli že je. Pomeni biti mil, čistega srca, pripravljen za mir. Pomeni verjeti, da smo že zdaj Božji otroci, čeprav se še ni razodelo, kaj bomo.

Naj nam torej ta veličasten praznik da pogum in upanje. Pogum, da bomo z Božjo pomočjo stremeli k svetosti tam, kamor nas je postavil Bog. In upanje, da bomo ko bomo končali svojo pot, tudi mi pristali v nebeškem Jeruzalemu med to nešteto množico, ki bo v en glas prepevala hvalo Jagnjetu.

Naj na tej poti svetih prosi za nas Naša ljuba Mamica, Marija, Kraljica vseh svetih. Amen.