V tem svetem trenutku, ko se pred menoj razpira skrivnost nad vsemi skrivnostmi, se moje srce sklanja do zemlje, kakor se je sklonil Mojzes na gori Sinaj. Sveto Trojico ne raziskuje razum, temveč jo okuša srce v tišini molitve. Bog se mi ne razodeva kot osamljena moč, temveč kot neskončen krog ljubezni, v katerega sem povabljen sredi svoje majhnosti in krhkosti. Ta Bog je »usmiljen in milostljiv, počasen v jezi in bogat v dobroti«, Bog, ki ne ostaja v nedosegljivih višavah, temveč se sklanja v mojo človeško revščino.

V globini trojiškega bivanja Sveti Duh deluje kot nevidna, a vsemogočna vez ljubezni med Očetom in Sinom. V tradiciji Filokalije je Sveti Duh tisti »božanski prst«, ki se dotika mojega srca, da bi v njem vžgal ogenj poboženja. Brez Duha bi bila božja ljubezen le oddaljena ideja, z Njim pa postaja živa kri v mojih žilah. On je tisti, ki v moji notranjosti nenehno šepeta: »Abba, Oče!« in mi podarja moč, da v Kristusu postajam otrok Luči.

Sveti Duh je dih Vstalega, ki preobraža mojo naravo. On iz moje razpršenosti ustvarja enost. Ko apostol Pavel kliče milost Gospoda Jezusa Kristusa, ljubezen Boga Očeta in občestvo Svetega Duha nad vernike v Korintu, kliče to isto občestvo v moje razpokane odnose. Sveti Duh v Sveti Trojici ni le opazovalec, temveč dinamična moč, ki božje življenje izliva v stvarstvo, da bi se vse, kar je ustvarjeno, vrnilo v naročje Očeta.

Evharistija je zame tisti sveti prostor, kjer velika noč preneha biti zgodovinski spomin in postane utripajoča sedanjost. V vsaki sveti liturgiji se uresničuje binkošti; ko kličem Svetega Duha nad darove kruha in vina, se nebo spusti na zemljo. V prejemu svetih skrivnosti postajam bivališče celotne Trojice.

To je prostor, kjer nenehno živim iz vstajenja. V evharistiji se moje rane dotaknejo Kristusovih ran in v ognju Svetega Duha postanejo poveličane. Vsak teden, ko pristopam k oltarju, se v meni obnavlja tisti »Bog je svet tako ljubil«, o katerem govori evangelij. Ne prejemam le simbola, temveč Življenje samo, ki me krepi, da sredi sveta, ki diši po smrti, bivam kot prinašalec nesmrtnosti. V evharističnem kelihu se moje človeško bivanje stopi z božanskim, da bi zmogel ljubiti tako, kot ljubi Trojica – brez pridržka, do konca, v popolnem darovanju.

Božja beseda se ne uresničuje v oblakih, temveč v konkretnih stiskah mojega naroda, kjer Sveti Duh tke mrežo novega življenja. Slovenija je danes razpeta med napetosti, kjer se zdi, da so ideološki in socialni prepadi nepremostljivi. Sredi te razdvojenosti se sodelovanje s Svetim Duhom razodeva tam, kjer posameznik namesto strupene puščice izbere molk, ki odpušča. Ko se v slovenskem družbenem in političnem dogajanju pojavi človek, ki se kljub pritisku, naj zavzame stran v sovražnem govoru, odloči za držo notranjega miru – se v njem naseli Trojica.

Ko se sredi slovenske stvarnosti obremenjene z različnimi negotovostmi (glede zdravstva, oskrbe starejših in ekonomskih pritiskov), sosed odloči, da bo kljub lastni stiski postal »usmiljen in milostljiv« do soseda, ki ga je prej leta preziral zaradi starih zamer, tam deluje Sveti Duh. V trenutku, ko slovenski državljan zavestno prekine krog maščevanja ali nevoščljivosti in sredi javnega linča nekoga zaščiti z besedo resnice, tam vstaja Kristus. Poboženje družbe se uresničuje skozi tiste tihe, neimenovane posameznike, ki v moči Svetega Duha sredi birokratskega hladu ohranjajo toplino človeškega pogleda. To je živa ikona Svete Trojice v slovenskem vsakdanu – biti eno sredi različnosti, ljubiti sredi zavračanja in upati sredi obupa.

Sveti Duh me vodi v globino bivanja, kjer besede zbledijo in ostane le še bivanje v Ljubezni. Moje bivanje pod Triglavom naj postaja nenehna pesem hvaležnosti: »Slavljen bodi, Gospod, Bog naših očetov, hvaljen in poveličevan na veke.« V tej trojiški luči se moje srce odpira svetu, da bi v moči vstajenja vsak moj dih postal blagoslov za vse stvarstvo. Amen.