Ko stojim pred tem velikim mnoštvom svetih, ki ga gledam v razodetju, oblečenega v bela oblačila in z palmami v rokah, v sebi začutim, kako me Sveti Duh vabi, da prepoznam isto resničnost v lastnem življenju. Ti, ki prihajajo iz velike stiske in so oprali svoja oblačila v krvi Jagnjeta, niso oddaljeni junaki, temveč obrazi tistih, ki so se prepustili Božji ljubezni sredi ranjenosti sveta. V meni se prebuja isto hrepenenje, da bi bil tudi jaz med njimi, ne zaradi lastnih zaslug, temveč zato, ker me Oče že imenuje svojega otroka. To je ljubezen, ki mi je podarjena, da smem biti Božji otrok, in se še ni razodelo, kaj bom, a vem, da bom, ko se razodene, njemu podoben, ker ga bom videl takšnega, kakršen je.

Gospod je moj in tvoj pastir. On me vodi na zelene pašnike, me vodi k mirnim vodam, mi obnavlja dušo in me vodi po pravih potih zaradi svojega imena. Tudi ko hodim skozi temno dolino, se ne bojim, kajti On je z menoj. Njegova palica in njegova šiba me tolažita. Pred menoj pripravlja mizo, mi mazili glavo z oljem, in moja čaša je polna do vrha. Dobrota in milost me bosta spremljali vse dni mojega življenja, in v Gospodovi hiši bom prebival na veke. To ni le lepa podoba, temveč resničnost, ki se v meni dogaja, ko se odprem Svetemu Duhu. On me vodi skozi vsakdanje doline, kjer me srečujejo skrbi, izgube in skušnjave, in me vodi k miru, ki ni bežen, temveč trden.

V središču vsega odkrivam blagoslove blagrov, ki jih Jezus izgovarja na gori. Blagor ubogim v duhu, žalostnim, krotkim, tistim, ki so lačni in žejni pravičnosti, usmiljenim, čistim v srcu, miroljubnim, tistim, ki so preganjani zaradi pravičnosti. Ti blagoslovi niso program, ki bi ga moral izpolniti, temveč opis srca, ki se je prepustilo Božjemu delovanju. Sveti Duh v meni prebuja to uboštvo duha, to žalost, ki se ne zapira vase, to krotkost, ki ne išče prvih mest, to lakoto po pravičnosti, ki se ne zadovolji s površinskimi rešitvami. V Evharistiji, kjer prejmem Telo Jagnjeta, se ti blagoslovi utelešajo. Tam me On sam napolni s svojo navzočnostjo in me vpeljuje v isto usodo, ki so jo sprejeli tisti, ki stojijo pred prestolom. Tam se moje srce čisti, postaja usmiljeno, miroljubno, in se odpira k temu, da bi bil podoben njemu.

Spomnim se ženske, ki dela v bolnišnici kot bolničarka. Vsak dan spremlja paciente, ki trpijo, in včasih se od vsega, kar vidi in doživlja, počuti izčrpano. Nekega večera, po nočni izmeni, je prišla k maši in med prejemanjem Evharistije začutila, kako jo Sveti Duh nežno vabi, naj ne beži pred bolečino, ampak ostane v njej z odprtim srcem. Naslednji dan je namesto da bi se umaknila od težkega pacienta, sedela ob njegovi postelji in mu preprosto držala roko. Ta gesta je v njej odprla prostor miru in gotovosti, da jo Gospod vodi kot pastir. Ni rešila vseh težav v bolnišnici, a v njej je zrasla hvaležnost, da sme biti Božji otrok sredi stiske in da njeno življenje postaja prostor, kjer se Božja dobrota sreča z ranjenostjo sveta.

Sveti Duh me vodi skozi vsakdanje situacije, kjer se srečujem z lastno ranjenostjo in z ranjenostjo drugih. Ko se hranim z Evharistijo, postajam vse bolj sposoben prepoznati, da sem že označen z Božjo ljubeznijo in da sem poklican k temu, da stojim med tistimi, ki so oprali svoja oblačila v krvi Jagnjeta. V njem najdem mir, ki presega vse strahove, in v njem odkrivam, da me On sam vodi k zelenim pašnikom, tudi ko gre pot skozi temno dolino. V njem se moje srce odpira blagoslovom blagrov, ki niso oddaljeni, temveč se dogajajo že zdaj, v tem trenutku, ko se pustim voditi. V njem postajam vse bolj podoben njemu, ki me kliče za svojega otroka, in v njem najdem upanje, ki raste.