V boju, ki ga vsak dan občutim v sebi in okoli sebe, odkrivam, da moja resnična moč ne izhaja iz mojih lastnih naporov, temveč iz tega, da se pustim obleči v Kristusovo moč. Sveti Duh me vodi, da prepoznam, kako me Gospod sam postavlja kot trdnjavo, kot skalo, na kateri stojim, ko se okoli mene dvigajo valovi skrbi, strahov in skušnjav. On je tisti, ki me ščiti, ki me uči hoditi v zvestobi, in v meni prebuja novo pesem hvaležnosti, tudi ko se zdi, da me svet želi odvrniti od poti, ki mi jo je pokazal.

Včasih slišim glasove, ki me opozarjajo, naj se umaknem, naj ne grem naprej, naj se izognem težavam. Toda v sebi čutim isti klic, ki je gnal Jezusa, ko so ga poskušali prestrašiti: da nadaljujem delo, ki mi je zaupano, da ostajam v ljubezni, tudi ko me to stane. Sveti Duh mi razodeva, da je moje življenje poklicano k temu, da postane prostor, kjer se Božja nežnost sreča z ranjenostjo sveta. In prav v Evharistiji, ko prejmem Kristusovo Telo, se ta klic poglablja. Tam me On sam napolni s svojo navzočnostjo, da lahko stojim trdno, ne v lastni trmi, temveč v njegovi zvestobi.

Spomnim se mame treh otrok, ki dela v trgovini in vsak večer pride domov izčrpana. Otroci so nemirni, računi se kopičijo, mož je pogosto odsoten zaradi dela, in v njej se je začela širiti misel, da je vse zaman, da se nič ne spreminja. Nekega večera, po maši, kjer je sprejela Gospoda, je sedela v tišini in začutila, kako jo Sveti Duh nežno opominja: da ni sama v tem boju. Naslednji dan je namesto da bi se predala jezi, vzela enega od otrok v naročje in mu preprosto povedala, da ga ima rada. Ta majhna gesta je odprla prostor miru v hiši. Ni rešila vseh težav, a v njej je zrasla gotovost, da je Kristus z njo, da je njen ščit in njena moč, in da lahko v vsakodnevnih stiskah ostaja zvesta ljubezni, ki jo prejema.

Tako tudi jaz odkrivam, da duhovni boj ni nekaj oddaljenega, temveč se dogaja sredi običajnih dni. Ko se odprem Svetemu Duhu in se hranim z Evharistijo, postajam vse bolj sposoben prepoznati, da me Gospod sam vodi skozi težave, da me ščiti in da mi daje novo pesem, ki jo lahko pojem tudi sredi teme. V njem najdem mir, ki presega vse, kar me poskuša ustaviti, in v njem odkrivam, da je moje življenje poklicano k temu, da postane prostor, kjer se Božja zvestoba sreča z mojo ranjenostjo in jo preoblikuje v hvalo.