Pavel se veseli, da se Kristus oznanja, tudi če so motivi mešani. Tudi mene Sveti Duh vabi k isti svobodi. V meni prebuja hrepenenje po živem Bogu, kakor žejni jelen hrepeni po potokih voda. Mojo dušo žeja po njem, in v tem hrepenenju odkrivam, da me On sam drži, tudi ko sem razpet med željo po tem, da bi bil že z njim, in klicem, da ostanem tukaj zaradi tistih, ki jih imam rad.

V Evharistiji, kjer prejmem njegovo Telo, se to hrepenenje uteleša. Tam me On napolni s svojo navzočnostjo in me osvobaja od iskanja prvih mest. Ko gledam, kako se ljudje okoli mene borijo za prepoznanje in čast, mi Sveti Duh razodeva, da je prava pot v tem, da se umaknem nazaj, da izberem skromnejše mesto in pustim, da me On sam povabi naprej. V tej ponižnosti se odpira prostor za pravo veselje, ki ne temelji na tem, kar si pridobim, temveč na tem, kar prejmem.

Spomnim se učiteljice, ki že leta dela z otroki s posebnimi potrebami. Na šolskem sestanku so se kolegi potegovali za vidnejše vloge in pohvale, ona pa je molče sedela ob robu. Po maši tistega dne, ko je sprejela Gospoda, je začutila, kako jo Sveti Duh nežno vabi, naj ne išče priznanja, ampak ostane zvesta svojim učencem. Naslednji dan je namesto da bi se vključila v tekmovanje, vzela enega od otrok, ki je bil še posebej nemiren, in z njim preživela dodaten čas v tišini. Ta majhen korak je v njej odprl prostor miru in gotovosti, da jo Gospod vodi. Ni rešila vseh težav v kolektivu, a v njej je zrasla hvaležnost, da lahko ostane tukaj zaradi tistih, ki jih potrebujejo, in da njeno hrepenenje po Bogu najde odgovor v preprosti zvestobi.

Sveti Duh me vodi skozi vsakdanje situacije, kjer se srečujem z željo po priznanju in s klicem k ponižnosti. Ko se hranim z Evharistijo, postajam vse bolj sposoben prepoznati, da je moje življenje poklicano k temu, da ostane na voljo drugim, medtem ko hrepenim po živem Bogu. V njem najdem mir, ki presega vse iskanje prvih mest, in v njem odkrivam, da me On sam dviga, ko se umaknem nazaj. V njem se moja duša pomiri in najde upanje, ki traja.