Na drugo postno nedeljo se pred mojimi očmi razpira bleščeča pokrajina gore Tabor. Filokalija, ta dragocena pot ljubezni do lepote, me vabi, da na krščanstvo ne gledam kot na naporno plezanje po strminah pravil, temveč kot na postopno odpiranje oči za Svetlobo, ki je že v meni, a je pogosto prekrita s pepelom vsakdanjih skrbi.

Moja pot se danes začne z Abramom. Slišim tisti globoki, notranji klic: »Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine ... v deželo, ki ti jo bom pokazal.« V tem klicu prepoznam svoj lastni nemir. Kolikokrat sem ujet v svoje navade, v svoje "varne" načine razmišljanja in v svoje majhne gotovosti. Abram ne dobi zemljevida, dobi le obljubo. To je zame bistvo vere – zaupanje, ki se ne opira na vidno, ampak na Glas, ki me vabi k rasti. To je prvi korak moje postne metanoje: upati si zapustiti tisto, kar poznam, da bi vstopil v to, kar Bog pripravlja.

Nato se z učenci povzpnem na goro. Tam se zgodi nekaj, kar filokalijski očetje imenujejo theoria – zrenje Božje slave. Jezus se spremeni pred njimi; Njegova oblačila postanejo bela kot luč. V tem trenutku Peter, Jakob in Janez ne vidijo nečesa novega, ampak vidijo Jezusa takšnega, kakršen v resnici je.

To me globoko pretresa. Tabor mi sporoča, da trpljenje in križ, ki ju Jezus napoveduje, nista konec zgodbe. Luč Tabora je tista moč, ki mi omogoča, da zdržim v dolini. Apostol Pavel v pismu Timoteju to potrdi: »Trpi z menoj za evangelij, po moči Boga.« Ta moč ni moja trma, ampak je dar tiste Svetlobe, ki je premagala smrt in razsvetlila življenje. Ko zrem v spremenjenega Kristusa, se v meni prebuja upanje, da so tudi moje lastne teme le prostor, kjer se želi razodeti Njegova slava.

Pri sveti maši ta gora Tabor postane moj oltar. Ko v evharistični molitvi kličemo Svetega Duha nad darove, se zgodi ista spremenitev. Kruh in vino ne postaneta le nekaj svetega, ampak postaneta živa prisotnost tiste Svetlobe, ki so jo videli učenci.

Ko pristopam k obhajilu, vstopam v tisti oblak, ki je obsenčil apostole. V meni odmeva Očetov glas: »Ta je moj ljubljeni Sin ... njega poslušajte.« V tistem trenutku se moje razdrobljeno bivanje poveže v celoto. Vsaka maša je zame priložnost, da za trenutek "postavim šotor" v Božji bližini, da bi se nato lahko vrnil v dolino svojih dolžnosti z obrazom, ki vsaj malo odseva Njegov mir.

Danes to potrebo po taborski svetlobi čutim sredi globoke utrujenosti in negotovosti, ki prežema našo družbo. Vidim ljudi, ki so ujeti v kolesje nenehne produktivnosti in strahu pred prihodnostjo. Družbeno-politično dogajanje nas nenehno bombardira z novicami o vojnah, podnebnih spremembah in ekonomski nestabilnosti. Mnogi starši trepetajo za prihodnost svojih otrok, mladi pa se izgubljajo v svetu digitalnih iluzij, kjer se zdi, da je njihova vrednost odvisna od števila všečkov. To je dolina, kjer se zdi, da je tema pregosta.

Mislim na posameznika, ki se sredi delovnega tedna sooča z občutkom nesmisla ali celo izgorelosti. V sistemu, ki nenehno zahteva več, hitreje in bolje, je klic h gori Tabor dejansko klic k notranjemu počitku. Ko si vzamem trenutek za tiho molitev ali ko v sosedu, ki je v podobni stiski, prepoznam brata, takrat v svojem življenju prižigam taborsko luč.

Moja vloga v tej družbi je, da sem prinašalec te svetlobe. Ko se v politiki ali v sosedskih odnosih namesto za gnev odločim za spoštovanje, ko sredi splošnega pesimizma ohranjam zaupanje, takrat ne govorim o evangeliju, ampak ga živim. To je moj »šotor«, ki ga postavljam sredi sveta – prostor miru, kjer se ljudje ob meni počutijo varne in videne.

V tem tednu se ne sprašujem, koliko križev moram še nesti, ampak prosim Gospoda, naj mi odpre oči, da bi sredi svojih preizkušenj videl Njegovo obličje. Skušam si vzeti vsaj nekaj minut vsak dan, da v tišini zrem v tisto Luč, ki ne pozna zatona.

Naj bo ta teden za vse nas čas, ko bomo s Tabora prinesli mir v svoje domove, v svoje službe in v našo ranjeno družbo. Zaupam, da nas Gospod ne pušča samih v temi, ampak nam nenehno šepeta: »Vstani in ne boj se!«