V globinah življenja, kjer se srečujeta naša krhkost in božja moč, odzvanja Petrov klic k deležnosti pri božji naravi. To ni plod človeškega napora, temveč dar Svetega Duha, ki v mojem srcu nenehno pretaka »vse, kar je potrebno za življenje in pobožnost«. Sveti Duh je tisti nevidni vinogradnik, ki v moji notranjosti čisti prostor, da bi namesto divjega rastja egoizma vzcvetele kreposti – vera, spoznanje, zmernost in ljubezen.

V evangeliju Jezus pripoveduje o vinogradu in najemnikih, ki v svojem napuhu zavrnejo celo gospodarjevega sina. Sveti Duh v mojem srcu deluje kot budna straža, ki razkrinka moje poskuse, da bi si lastil božje darove. Ko se v meni prebuja želja, da bi bil sam gospodar svojega vinograda, me Duh nežno usmerja h Kristusu – vogelnemu ali ključnemu gradniku, na katerem stoji celotna zgradba mojega bivanja. Poboženje se uresničuje v sprejemanju tega »zavrženega gradnika«; ko svojo majhnost in odrinjenost združim z Njegovo, postajam del duhovne trdnjave, o kateri poje psalm.

Sveti Duh prebuja vstajenjsko moč v slovenski stvarnosti tam, kjer se osebna stiska prepleta z družbeno ravnodušnostjo.

Ko se sredi slovenske kulture, ki časti le tiste, ki so »uspeli« in so »zidani« na trdnih materialnih temeljih, posameznik znajde v vlogi »zavrženega kamna« – morda kot odvečen delavec v zrelih letih ali kot bolnik, ki v sistemu postane le strošek – se prav tam odpre prostor za delovanje milosti. V trenutku, ko se sredi te zavrženosti v moči Svetega Duha ne prepustim uničujočemu gnevu, temveč svojo vrednost iščem v božjem sinovstvu, se zgodi poboženje. Moja nekoristnost v očeh sveta postane vogalni kamen nove, ponotranjene svobode. Vir moči zame in za vse, ki me obdajajo.

Slovenija je zaznamovana z razdeljenostjo na »naše« in »vaše«, kjer se marsikatera dobra pobuda zavrže samo zato, ker prihaja z »napačne« strani. Sveti Duh deluje tam, kjer posameznik v javnem življenju, sredi političnega ali medijskega linča, ohrani držo blagosti in ne vrača zla z zlim. Ko se sredi slovenske družbene napetosti rodi pripravljenost, da se prisluhne tistemu, ki je bil do zdaj utišan in zavržen, tam nastopa božja pravičnost. To je sodelovanje z Duhom – ko se sredi birokratskih zidov, ki dušijo predvsem malega človeka, pojavi sočutje, ki v zapostavljenem posamezniku prepozna božjo ikono.

Sveti Duh me vodi v zavetje Najvišjega, kjer moja vera postaja živa in dejavna. Moje bivanje v tej deželi postaja daritev, ko v moči Vstalega vsako preizkušnjo spremenim v stopnico k poboženju, trdno zasidran v njegovi Ljubezni, ki vse prenavlja.