V globini srca, kjer se stikata čas in večnost, odmeva Petrova beseda: »Konec vsega se je približal.« Ta bližina ni grožnja, temveč dih Svetega Duha, ki v mojem srcu nenehno prebuja treznost in čuječnost za molitev. To je pot varovanja srca, kjer se vsaka misel preizkuša v ognju ljubezni. Sveti Duh je tisti nevidni Gost, ki v moji notranjosti gradi hišo molitve in preganja hrup kupčevanja, da bi moje bivanje postalo prostor srečanja z Živim Bogom.

V evangeliju Jezus preklinja smokvo brez sadov in prevrača mize v templju. To je klic k resničnosti; Sveti Duh v meni ne dopušča praznega videza pobožnosti, temveč išče sadove dejavne ljubezni. Ko v molitvi izrekam besede vere, je prav Sveti Duh tisti, ki mojemu dahu podarja težo, da se gore dvoma v mojem srcu zamajejo in padejo v morje božjega usmiljenja. Poboženje se uresničuje v odpuščanju – ko sredi molitve izpustim zamero, dopustim Svetemu Duhu, da mojo človeško naravo prepoji z božansko milostjo, ki ne pozna maščevanja.

Sveti Duh deluje kot prečiščevalni ogenj tam, kjer se Slovenci soočamo s sušo smisla in ujetostjo v materialne skrbi. Ko se sredi slovenske kulture, kjer je videz uspeha in urejenosti pogosto pomembnejši od notranjega miru, posameznik znajde v "puščavi" osamljenosti ali izgube, se prav tam dogajajo binkošti srca. V trenutku, ko se namesto v nove nakupe ali hlastanje za potrditvijo v družbenih omrežjih potopim v tiho služenje bolnemu sosedu, moje življenje obrodi sad. Poboženje se uresničuje takrat, ko sredi lastne stiske, v moči Svetega Duha, postanem vrelec tolažbe za drugega. To je smokva, ki kljub suši sveta v Duhu obilno rodi.

Slovenijo prevevajo napetosti in javni prostor je "tržnica" interesov, kjer se trguje z resnico in dostojanstvom najšibkejših. Vstajenje se razodene tam, kjer sredi te tržnice nekdo ohrani tempelj srca čist. Ko slovenski državljan, delavec ali upokojenec, kljub pritisku splošnega nezadovoljstva in cinizma, izbere pot iskrenega odpuščanja tistim, ki so ga prizadeli ali ga politično izključili, tam nastopa božja moč. Ko sredi slovenskih razdeljenosti in prepirov prevlada drža, ki išče skupno dobro brez iskanja lastne koristi, se v našem narodu uresničuje psalm: »Gospod kraljuje, utrdil je svet.« To ni politična parola, temveč delovanje Svetega Duha, ki skozi majhna dejanja poštenosti in sprave v slovenskem narodu premika gore stoletnih zamer.

Sveti Duh me vodi v globino bivanja, kjer vsak moj vdih postaja zahvala in vsak izdih odpuščanje. Moje življenje pod Triglavom postaja živa liturgija, ko sredi preizkušenj ohranjam veselje, saj v Duhu že danes okušam zmago Kristusa, ki vse prenavlja.