V globini mojega srca, kjer biva tišina, odmeva klic slepega Bartimeja: »Sin Davidov, usmili se me!« Ta klic ni le krik obrobneža, temveč prerojenje mojega lastnega bitja v Svetem Duhu. Ta Duh je tisti nevidni prst, ki se dotika mojih oči, da sredi teme prepoznam Luč. Kot živi kamen se vgrajujem v duhovno zgradbo, kjer Sveti Duh vsak moj vzidani vzdih spreminja v daritev, prijetno Bogu.

Pot poboženja je pot prebujanja iz duhovne slepote. Sveti Duh v meni deluje kot tista moč, ki Bartimeju ukaže: »Vstani!« Ko odvržem plašč svoje stare narave – svojih navezanosti, strahov in lažnih varnosti – se v meni odpre prostor za kraljevo duhovništvo. V tem Duhu postajam del »izvoljenega rodu«, ki ne išče lastne slave, temveč oznanja čudovita dela Tistega, ki me je poklical iz teme v svojo čudovito luč. Psalm me vabi k veselemu služenju; to veselje ni sad zunanjih okoliščin, temveč notranje prekipevanje milosti, ki v vsakem človeku prepozna Gospodovo ovco.

Sveti Duh deluje kot osvobajajoča sila tam, kjer se slovenski človek sooča z bičem ravnodušja in ujetosti v sistem. Ko se sredi slovenske kulture »pridnosti«, ki pogosto vodi v izgorelost in notranjo praznino, posameznik ustavi in kljub pritisku okolice zavpije h Gospodu po smislu, se zgodi vstajenje. V trenutku, ko se sredi družinske krize ali osebnega zloma ne vdam cinizmu, ampak v moči Svetega Duha prosim: »Gospod, da bi spregledal!«, se moje bivanje pobožuje. Moja bolečina ne ostane več le tema, temveč postane pot, po kateri hodim za Kristusom.

Slovenija je ujeta v »vpitje množice«, ki Bartimeja – tistega, ki je drugačen, reven ali potisnjen na rob – sili k molku. Sveti Duh se razodeva tam, kjer se sredi birokratskega hladu in politične preračunljivosti rodi pogum za sočutje. Ko se sredi slovenske družbene stvarnosti pojavi zdravnik, uradnik ali sosed, ki se ne zmeni za »pravila« izključevanja, temveč se ustavi ob stiski osamljenega upokojenca ali tujca v iskanju dostojanstva, tam veje božji dih. Ko slovenski javni prostor namesto hrupa obtoževanja napolni drža sprejemanja, se uresničuje obljuba o »svetem narodu«. Vsako dejanje, ki sredi birokratske slepote povrne človeku obraz, je sad Svetega Duha, ki v našem narodu vse prenavlja.

Sveti Duh me vodi v svetlobo, kjer moja pot za Kristusom postaja pesem hvaležnosti. Moje bivanje v tej deželi pod gorskimi vršaci postaja živo pričevanje, da je Gospod dober in da Njegova zvestoba traja iz roda v rod, ne glede na temo, ki bi me rada ustavila ob poti.