Ko berem: »Naj pravica teče kakor reka,« v meni nekaj hrepeni po tem toku, ki ga ne ustvarjam jaz. Vem, kako hitro se zadovoljim z zunanjim — z besedami, z navadami, z obliko. A psalm me nežno razgali: Bog ne potrebuje mojih darov, ampak moje srce. Očetje bi rekli, da se resnično bogoslužje začne tam, kjer se srce zbere in postane pozorno na Njegovo navzočnost.

Evangelij pa me popelje na rob — med grobove, kjer prebivata razdvojenost in nemir. Tam se ne zadržujem rad. A prav tja pride Kristus. Ne pogaja se s temo, ampak jo razkrije in ji vzame oblast. In mene preseneti, da se ljudje bolj ustrašijo Njegove svobode kot svoje ujetosti. Tudi sam včasih raje ostanem v znanem nemiru kot da bi stopil v neznano svobodo.

V krstu sem bil potopljen v Svetega Duha, ki v meni neprestano odpira ta prostor svobode. On je tisti, ki v meni prebuja žejo po resnici, ki ni nasilna, ampak vztrajna kakor voda. Ne sili, ampak razkraja trdoto, počasi, zvesto.

Spominjam se trenutka v svojem življenju, ko sem bil notranje razdeljen glede odnosa, ki me je hkrati vlekel in utesnjeval. Dolgo sem odlašal, ker me je bilo strah, kaj bo, če res stopim v resnico. In ko sem končno naredil ta korak — ne popolno, ampak iskreno — sem občutil nekaj nepričakovanega: bolečino, a hkrati olajšanje, kot da bi iz mene odtekla težka voda. Ni bilo vse rešeno, a v meni se je odprl prostor miru. To je bil zame začetek vstajenja — življenje, ki se rodi iz resnice.

Tudi v družbi vidim takšne tokove. Kjer se zdi, da prevladujeta krivica in površnost, se kdaj pojavi skupina ljudi, ki vztraja v resnici, ki ne sprejme laži kot normalnosti. Morda so majhni, morda neopazni, a njihova zvestoba začne spreminjati prostor okoli njih. Kot reka, ki si tiho utira pot.

Ne zanašam se več toliko na to, kar pokažem navzven. Bolj zaupam temu, kar Sveti Duh dela v skritem. On me vodi iz razdvojenosti v enost, iz nemira v mir. In čeprav ta pot ni vedno lahka, v njej prepoznavam znamenja življenja, ki ne usahne — življenja, ki že nosi v sebi dih vstajenja.