Ko berem obljubo, da bo Gospod znova postavil porušeni šotor in iz ruševin naredil rodovitnost, začutim, kako nežno in vztrajno Bog gleda na moje rane. Ne kot na konec, ampak kot na začetek nečesa novega. Psalm pravi, da se srečata dobrota in zvestoba — in v meni se prebudi hrepenenje, da bi tudi moje srce postalo tak kraj srečanja.

Jezus govori o novem vinu in novih mehovih. To me ustavi: novo življenje ne more biti ujeto v stare oblike. Očetje bi rekli, da se mora srce razširiti, omehčati, da lahko sprejme dar. In tega ne zmorem sam. Sveti Duh, v katerega sem bil potopljen ob krstu, v meni dela prav to: včasih kot ogenj, ki prečisti; včasih kot voda, ki umiri; včasih kot dih, ki komaj zaznavno oživlja.

Spominjam se časov, ko sem dolgo nosil v sebi neko staro zamero. Bila je skoraj del mene, nekaj znanega. In vendar me je zapirala. Ko sem počasi začel dovoljevati, da Bog vstopi tudi tja — brez prisile, le z iskrenostjo — se je nekaj premaknilo. Odpuščanje ni prišlo kot odločitev, ampak kot proces: najprej majhna razpoka v trdoti, potem več prostora za razumevanje, in končno mir, ki ni izbrisal preteklosti, a jo je preobrazil. To je bilo novo vino, ki ga nisem mogel naliti v stare mehove.

Tudi v družbi vidim podobno skrivnost. Kjer so odnosi dolgo zaznamovani z nezaupanjem ali zamerami, se včasih zgodi počasen preobrat: ljudje začnejo poslušati drug drugega, priznajo ranjenost, naredijo majhne korake sprave. Ni spektakularno, a prinaša rodovitnost tam, kjer je bila suša. To so znamenja, da Bog še vedno obnavlja, da ruševine niso zadnja beseda.

Ne bojim se več tako zelo svojih nepopolnosti. Vidim jih kot prostor, kjer Sveti Duh lahko deluje. On me uči sprejemati novo, ne da bi se oklepal starega. In počasi odkrivam, da odpuščanje ni izguba, ampak rodovitnost — da prav tam, kjer nekaj spustim, začne rasti življenje.

V tem tihem prehajanju iz starega v novo prepoznavam dih vstajenja, ki me vedno znova oživlja.