Ko poslušam preroka, ki ga odrivajo, ker moti red, v meni zazveni nekaj zelo znanega: tudi jaz kdaj raje utišam resnico, če me vznemiri. A Božja beseda, kakor pravi psalm, razveseljuje srce in razsvetljuje oči — ne zato, ker bi bila lahka, ampak ker je čista. Očetje bi rekli, da resnica ne prihaja z glasnostjo, ampak z oblastjo, ki se rodi iz notranje zvestobe.

V evangeliju gledam hromega, ki ga prinesejo k Jezusu. Preden ga ozdravi, mu odpusti grehe. To me ustavi: najprej se dotakne tistega, kar je skrito, nevidno. Kot da bi želel reči, da se prava hoja začne v srcu. In prav tam deluje Sveti Duh, v katerega sem bil potopljen ob krstu — ne na površini, ampak v globini, kjer me počasi dviga.

Spominjam se trenutka, ko sem v sebi nosil težo neke napake, ki je nisem znal preseči. Na zunaj sem šel naprej, v meni pa je nekaj ostajalo negibno. In ko sem končno zbral pogum in to prinesel pred Boga, brez olepševanja, se ni zgodil čudež na način, kot bi ga pričakoval. A nekaj se je razvezalo. Kot da bi nekdo v meni rekel: »Vstani.« In res sem lahko naredil korak, ki ga prej nisem mogel. To je bil zame dotik vstajenja — ne spektakularen, a resničen.

Tudi v družbi vidim podobne prizore. Ko nekdo, ki je bil dolgo ujet v svojo zgodbo — v napako, v oznako, ki so mu jo dali drugi — dobi novo priložnost, in jo sprejme. Ko mu je zaupano nekaj dobrega, in začne hoditi drugače. To so tihi trenutki, ko se nekaj v človeku postavi pokonci, in s tem se spremeni tudi prostor okoli njega.

Ne vem vedno, kako naj živim to resnico. A zaupam, da Sveti Duh v meni dela bolj, kot vidim. On me uči sprejemati odpuščanje in hoditi naprej. In počasi odkrivam, da prav v tej poti — od notranje ohromelosti k svobodi — že utripa življenje, ki nosi v sebi moč vstajenja.