»Kakor torej pobirajo ljuljko in jo sežigajo v ognju, tako bo ob koncu sveta.« (Mt 13,40)

Kristjani v cerkvi smo podvrženi dvema nevarnima držama: (1) da se imamo za pravične in dobre ter nismo usmiljeni do drugih, (2) da božje usmiljenje razumemo kot nekaznivost in postanemo sami nemoralni. Jezus pravi, da nas bo sodila Božja ljubezen in to na koncu sveta, ne sedaj. V sedanjosti pa nas Jezus vabi, naj ne sodimo drugih, ampak smo do njih usmiljeni in potrpežljivi. S svojo besedo nam daje moč za to. Hkrati pa nas vabi, da smo do sebe čuječi, odgovorni in se nenehno spreobračamo k Njemu in tako postajamo sinovi in hčere. Osvobaja nas popustljivosti in nemoralnosti, otopelosti in mlačnosti. Širjenje brezbožnosti je za nas priložnost za rast v usmiljenju do drugih, ki nas očiščuje naše lastne ljuljke ali greha. Bog čaka, da mi danes in tukaj svobodno odgovorimo na njegov dar, ki nam omogoča, da postajamo to kar smo: Njegovi sinovi in hčere, med seboj pa bratje in sestre.