Bog določa praznike kot svete čase srečanja z njim. Ne gre le za obrede, temveč za priložnosti, da iz vsakdanjosti stopimo v svetost. Kakor je Izrael doživljal Boga ob praznikih, smo tudi mi poklicani, da svoje življenje oblikujemo okoli Kristusa - pravega praznika.

Psalm nas vabi v radostno čaščenje: "Zapojte Bogu, našemu zavetniku!" Spominja pa tudi na Božje zvestobo kljub ljudski nezvestobi. Pravo čaščenje ni formalnost, temveč odziv ljubezni na Božje zveličavno delo. Jezus naleti na nevero v svojem domačem kraju. Njegova modrost jih preseneča, a ga zavračajo, ker so ga "poznali" kot navadnega človeka. Preglednost domačega okolja je pogosto največja ovira za vero - navadnost nam preprečuje, da bi videli svetost. Bog nas kliče k svetosti časa: naj bodo naši prazniki, naš vsakdan, priložnosti za srečanje z njim. Kakor Nazarečani niso mogli prepoznati Boga v Jezusu, tudi mi lahko zamudimo njegovo navzočnost v vsakdanjem. Naj nas prazniški ritmi Svetega pisma spomnijo, da je naše življenje poklicano k stalnemu posvečevanju. Prosimo za milost, da ne bomo kot Nazarečani, ki so zaradi navajenosti postali duhovno slepi, temveč bomo znali prepoznati Boga, ki prihaja k nam v skromnosti vsakdana.Svetost ni nekaj, kar bi imeli, temveč nekaj, kar nas ima. Naj nas ta spoznanje spremlja v našem hrepenenju po Bogu, ki nas neprestano kliče k sodelovanju.