V tišini tega postnega četrtka v mojem srcu odmevajo težke besede preroka Jeremija o narodu, ki »ni poslušal glasu Gospoda«, in močan Jezusov poseg, ko izganja nemega duha. Filokalija me vabi k »budnosti duha«, k tisti notranji pozornosti, ki prepozna, kdaj se v moje srce naseljuje trdovratnost in kdaj moje besede utihnejo, ker jih je zadušil duh razdeljenosti.

Jeremija danes nastavlja zrcalo moji upornosti. »Obrnili so mi hrbet in ne obraza,« slišim odmevati v svoji notranjosti. To je tista nevarna smer, ko se moje srce zapre v lastne koncepte in neha poslušati tihi šepet Milosti. V evangeliju pa vidim Jezusa, ki osvobaja nemega človeka. Čim hudi duh odide, nemi človek spregovori. To zame pomeni, da je vsaka moja nezmožnost za blago in resnično besedo pravzaprav ujetost. Ko sem razdeljen v sebi, ko z enim očesom gledam na Božje kraljestvo, z drugim pa na lastne interese, postajam plen »močnejšega«. Jezusov klic k edinosti – »kdor ne zbira z menoj, raztresa« – me sili, da preverim, katero kraljestvo v resnici gradim v svojem vsakdanu.

Pri sveti maši te besede postanejo prostor moje ozdravitve. Preden stopim k oltarju, v spokornem dejanju prosim, naj Bog odpre moja usta, da ga bom hvalil. V evharistiji vstopam v kraljestvo, ki ni razdeljeno. Tam se moje razbitosti zbirajo v Kristusovo telo.

Ko prejemam obhajilo, prosim Močnejšega od vseh mojih strahov, naj vstopi v mojo "hišo" in jo očisti vsega, kar me dela nemega za stisko bližnjega. Vsaka maša me vabi, da postanem tisti, ki »zbira«. Od oltarja odhajam s prošnjo, da bi moj glas po srečanju z Njim postal orodje miru, ne pa pritoževanja ali obtoževanja. Pri maši se moje srce ponovno uči poslušnosti, ki ni suženjstvo, temveč ljubeča pozornost otroka do Očeta.

Danes to razdeljenost in »nemost« pred resnico čutim sredi naraščajoče polarizacije in nezmožnosti za pristen dialog v naši družbi. Opazujem stisko tistih, ki se sredi družbenih in političnih napetosti počutijo prisiljene v tišino ali v agresivno zavzemanje strani. Danes se zdi, da je duh razdeljenosti postal prevladujoč – v družinah se ne pogovarjamo več o bistvenih stvareh, ker se bojimo spora, v javnem prostoru pa drug drugega obtožujemo »belcebubstva«, namesto da bi iskali skupno dobro. Vidim navadne ljudi, ki so postali »nemi« od razočaranja nad sistemom, ki obljublja svobodo, a prinaša le nove oblike odvisnosti in osamljenosti.

V duhu Filokalije v tem vidim klic h »varovanju vhodov v srce«. Moj post je v tem, da zavestno zavračam jezik sovraštva in razdeljenosti. Ko se v službi ali na spletu odločim, da ne bom "raztresal" s kritizerstvom, ampak bom s svojo prisotnostjo "zbiral" ljudi k miru, takrat dopustim Jezusu, da iz mene izžene duha nemosti. Izbiram poslušnost glasu resnice sredi hrupa tisočerih mnenj.

Sredi sveta, ki je hiša, ki se sama s seboj bojuje, se sprašujem: Ali je moje srce prostor, kjer kraljuje Močnejši, ki prinaša mir, ali pa sem le plen lastnih zamer in delitev? Kje sem danes nem, ko bi moral spregovoriti besedo tolažbe, in kje preveč govorim, ko bi moral le poslušati? Skušam v enem konkretnem pogovoru danes poiskati tisto, kar povezuje, namesto tistega, kar razmejuje.

V tradiciji Filokalije in prakse notranje tišine se vsaka razdvojenost zdravi z vrnitvijo uma v srce. Ko čutim, da so moje misli razkropljene, razdražene ali "neme" za dobro, se ustavljam in uporabim starodavno orodje nenehne molitve.

Za trenutek zaprem oči ali usmerim pogled v eno točko. Globoko izdihnem vse tisto, kar me razdeljuje – skrbi, mnenja, hrup. V mislih si predstavljam, da izstopam iz viharja v varno zavetje Kristusove prisotnosti, ki je že v meni.

Uporabljam kratko, ritmično molitev, ki jo pravoslavni očetje imenujejo Molitev srca. Besede povežem z dihanjem:

• Ob vdihu: Gospod Jezus Kristus, Sin Božji... (prosim Ga, naj s svojo navzočnostjo napolni moj prostor).

• Ob izdihu: ... bodi milostljiv meni grešniku. (izročam mu svojo razdeljenost in nemoč).

Namesto da bi se boril proti razpršenim mislim, svojo pozornost nežno usmerim v sredino prsi – v duhovno srce. Predstavljam si, da je tam oltar, kjer Kristus mirno sedi sredi mojega hrupa. Vsako misel, ki me želi odpeljati stran, preprosto "utopim" v imenu Jezus.

Ko začutim, da notranji vozel vsaj malo popušča, v tišini izrečem le eno besedo, ki temelji na današnjem evangeliju: "Zbiraj me, Gospod." S tem dejanjem priznam, da se sam ne morem sestaviti, ampak dopuščam Njemu, da On "pobere" moje raztresene delce in jih znova poveže v celoto.