top of page

10.3.2024 – Iskanje popolne resnice - Četrta postna nedelja (leto B)

Jezus je rekel Nikodemu: "Kakor je Mojzes dvignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki vanj veruje, imel večno življenje." (Jn 3,14-15)

Zgoraj navedena vrstica zaključuje dialog, ki ga je imel Jezus z Nikodemom, farizejem in članom sinedrija. To je prva od treh omemb Nikodema v Janezovem evangeliju. Drugič se pojavi, ko ostale člane sinedrija opomni, da je treba človeka, preden se ga obsodi, najprej zaslišati. Tretjič se pojavi, ko je bil Jezus ubit in je Nikodem prinesel mešanico mire in aloje, da bi pripravil Jezusovo telo za pokop.

Jezusa večina farizejev in tudi sinedrija ni sprejela. Zato je bil Nikodemov nočni obisk pri Jezusu kar lepo tveganje. Jezus je v Nikodemovem srcu očitno zaznal vero, zato mu je odgovoril. Za razliko od drugih farizejev Nikodem Jezusa ni skušal ujeti v past, ampak je iskreno želel razumeti.

Na začetku tega dialoga Nikodem izreče svojo vero v Jezusa: "Rabi, vemo, da si prišel od Boga, kajti nihče ne more delati teh znamenj, ki jih ti delaš, če ni Bog z njim " (Jn 3,2). Jezus mu odgovori, da lahko v Božje kraljestvo vstopimo le, če smo "rojeni od zgoraj" in "rojeni iz vode in Duha". Prej nismo sposobni niti resnično vedeti in niti dojeti. Nikodem poskuša razumeti, vendar mu ne uspe, ker še ni rojen od zgoraj. Jezus ga nato nežno pokara z besedami: "Ti si učitelj v Izraelu in tega ne razumeš?" (Jn 3,10). Jezus nato nadaljuje s simbolično govorico ter zaključi z zgoraj navedenim začetkom današnjega evangelija. Napove svoje križanje, ki je za nas edina možnost novega rojstva od zgoraj.

Nikodem, čeprav je bil na pravi poti, še ni bil sposoben sprejeti popolnega evangeljskega razodetja. S križem in vstajenjem nas je Jezus rodil od zgoraj. Iz vode in Duha nas vanj rodi Cerkev, Kristusovo vstalo telo na tem svetu. Nikodem tega še ni mogel v celoti razumeti. Jezus ga povabi, naj išče naprej.

V življenju lahko prihajamo k Bogu in želimo, da nam jasno spregovori ter razkrije svojo voljo za nas. Toda tega pogosto ne stori. Zakaj? Ker Bog ve, da še nismo pripravljeni na celotno resnico: on nas je rodil kot sinove in hčere na križu. Evangelij je v svoji polnosti tako radikalen in zahteven, da večina ljudi ni pripravljena na celotno resnico. Zato nam Bog v svojem usmiljenju daje le tisto, kar lahko v danem trenutku prenesemo.

Ta ponižna resnica bi nas morala spodbuditi, tako kot je spodbudila Nikodema, da ne obupamo in se še naprej odpiramo polnosti Božje besede.

Razmislim, kako odprt sem za polnost Božje besede, ki me po Cerkvi in krstu rojeva od zgoraj. Kaj bi se zgodilo, če bi mi Bog s takojšnjim osebnim razodetjem razkril vse, kar ima v svoji sveti misli zame in za svet? Bi bilo to zame preveč? Seveda. To ponižno priznanje je pomemben korak k cilju, ki omogoča, da smo počasi preobraženi in odprti za Božjo resnico v nas in za nas. Naj nas postna pokora odpre, da bomo živeli iz tega, da nas je Jezus rodil za Očetove sinove in hčere.

Tvoja Beseda, Gospod, tvoja sveta Resnica je tako globoka, tako globoka in tako preobražajoča, da je še vedno preveč, da bi jo lahko v celoti dojel in sprejel. Zato se Ti zahvaljujem za milost, da mi govoriš na zakrite načine, da me nenehno vlečeš globlje v moji veri in poznavanju Tebe. Prosim, še naprej odpiraj moj um in srce zate, da bom nekega dne kar najbolje razumel tvojo resnico. Jezus, zaupam vate.



10.3.2024 - La búsqueda de la verdad perfecta - Cuarto domingo de Cuaresma (Año B)

Jesús dijo a Nicodemo: "Como Moisés levantó la serpiente en el desierto, así tiene que ser levantado el Hijo del hombre, para que todo el que crea en él tenga vida eterna." (Jn 3,14-15)

El versículo anterior concluye el diálogo que Jesús mantuvo con Nicodemo, fariseo y miembro del Sanedrín. Esta es la primera de las tres referencias a Nicodemo en el Evangelio de Juan. La segunda vez que aparece es cuando recuerda a los demás miembros del Sanedrín que primero hay que interrogar a un hombre antes de condenarlo. La tercera vez es cuando mataron a Jesús y Nicodemo trajo una mezcla de mirra y áloes para preparar el cuerpo de Jesús para el entierro.

Jesús no era aceptado por la mayoría de los fariseos e incluso por el Sanedrín. Así que la visita nocturna de Nicodemo a Jesús fue todo un riesgo. Obviamente, Jesús percibió fe en el corazón de Nicodemo y le respondió. A diferencia de los otros fariseos, Nicodemo no trató de atrapar a Jesús, sino que sinceramente quería entenderlo.

Al comienzo de este diálogo, Nicodemo declara el principio de su fe en Jesús: "Rabí, sabemos que has venido de Dios, porque nadie puede hacer estas señales que tú haces si Dios no está con él" (Jn 3,2). Jesús responde que sólo podemos entrar en el reino de Dios si "nacemos de lo alto" y "nacemos del agua y del Espíritu". Nicodemo intenta comprenderlo, pero no lo consigue porque aún no ha nacido de lo alto. Jesús le reprende entonces suavemente, diciéndole: "¿Eres maestro en Israel y no entiendes?". Jesús prosigue con un discurso simbólico y concluye con el comienzo del Evangelio de hoy. Anuncia su crucifixión, que para nosotros es la posibilidad de un nuevo nacimiento desde lo alto.

Nicodemo, aunque estaba en el buen camino, aún no era capaz de recibir la revelación plena del Evangelio. Con su cruz y su resurrección, Jesús nos dio un nuevo nacimiento de lo alto. Del agua y del Espíritu, la Iglesia, el cuerpo resucitado de Cristo en este mundo, nos da a luz en él. Nadie ha sido capaz de comprenderlo plenamente. Jesús le invita a seguir buscando.

En la vida podemos acercarnos a Dios y desear que nos hable con claridad y nos revele su voluntad sobre nosotros. Pero a menudo no lo hace. ¿Por qué? Porque Dios sabe que aún no estamos preparados para toda la verdad: Él nos llevó como hijos e hijas a la cruz. La plenitud del Evangelio es tan radical y exigente que la mayoría de la gente no está preparada para toda la verdad. Por eso Dios, en su misericordia, nos da sólo lo que podemos soportar en cada momento.

Pero esta humilde verdad debería animarnos, como a Nicodemo, a no rendirnos y a seguir abriéndonos a la plenitud de la Palabra de Dios.

Reflexiono sobre lo abierto que estoy a la plenitud de la Palabra de Dios, que, a través de la Iglesia y del Bautismo, me nace de lo alto. ¿Qué pasaría si Dios me revelara en una revelación personal inmediata todo lo que tiene en su santa mente para mí y para el mundo? ¿Sería demasiado para mí? Por supuesto. Este humilde reconocimiento es un paso importante hacia la meta. Humillaos más hoy ante la misteriosa Palabra de Dios y orad para que sigáis cambiando y abriéndoos para que la claridad de la verdad de Dios penetre más profundamente en vuestra alma.

Mi Señor de la Enseñanza, tu Sagrada Verdad es tan profunda, tan honda y tan transformadora que todavía es demasiado para comprenderla y aceptarla plenamente. Por eso, te doy gracias por la gracia de hablarme de maneras ocultas, de atraerme continuamente más profundamente en mi fe y en mi conocimiento de Ti. Por favor, continúa abriendo mi mente y mi corazón a Ti, para que un día pueda comprender Tu verdad de la mejor manera posible. Jesús, confío en Ti.

57 views0 comments

Recent Posts

See All
bottom of page