10.7.2021 - Dobro je zmagalo

Berilo iz 1. Mojzesove knjige (1 Mz 49,29-33;50,15-25)

Tiste dni je Jakob naročil svojim sinovom: »Pridružujem se svojemu ljudstvu; pokopljite me pri mojih očetih, v votlini, ki je na polju Hetejca Efrona; v votlini, ki je na polju Makpeli, nasproti Mambri, v kanaanski deželi, na zemljišču, ki ga je Abraham kupil od Hetejca Efrona za grobišče! Tam so pokopali Abrahama in njegovo ženo Saro, tam so pokopali Izaka in njegovo ženo Rebeko in tam sem pokopal Lijo.« To je polje z votlino, ki je bilo pridobljeno od Hetejcev. Ko je Jakob nehal dajati naročila svojim sinovom, je dejal svoje noge nazaj na posteljo, potem je umrl in bil pridružen svojemu ljudstvu. Tedaj so se Jožefovi bratje bali zaradi očetove smrti in so govorili: »Kaj, če bi nas Jožef sovražil in nam res povrnil vse hudo, kar smo mu storili!« In dali so Jožefu sporočiti: »Tvoj oče je pred smrtjo tole naročil: Tako recite Jožefu: ›Odpusti vendar hudodelstvo svojih bratov in njihov greh, da so ti hudo storili!‹ Zdaj odpusti, prosimo, hudodelstvo častilcev Boga tvojega očeta!« Jožef se je zjokal, ko so mu to sporočili. Tedaj so šli njegovi bratje sami tja, se vrgli pred njegovo obličje in rekli: »Glej, tvoji sužnji smo!« Jožef pa jim je rekel: »Ne bojte se! Ali sem mar jaz na Božjem mestu? Vi ste sicer namerjali hudo zoper mene, Bog pa je to obrnil na dobro, da izvrši to, kar se danes vidi: da ohrani pri življenju mnogo ljudi. Zdaj torej se nikar ne bojte! Jaz bom skrbel za vas in vaše otroke!« Tako jih je tolažil in spodbujal k pogumu. Jožef je prebival v Egiptu, on in družina njegovega očeta. Živel pa je Jožef sto deset let.

Videl je Efraimove sinove do tretjega roda; tudi sinovi Manasejevega sina Mahirja so se rodili Jožefu na kolena. Potem je rekel Jožef svojim bratom: »Jaz bom umrl. Bog pa vas bo gotovo obiskal in vas popeljal iz te dežele v deželo, ki jo je s prisego obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu.« In Jožef je zaprisegel Izraelove sinove z besedami: »Gotovo vas bo Bog obiskal; odnesite takrat moje kosti od tod!«


Jožefova zgodba mi pokaže kakšno držo naj zavzamem v odnosu do zla in hudobije. Številni se pohujšujemo in sprašujemo kako lahko Bog dopušča toliko tragike, trpljenja, krivic in hudobije.

Jožefova zgodba daje dvojni odgovor: 1) Bog spoštuje svobodo vsakega, ki ga je ustvaril; 2) Bog dopušča zlo, ker ga lahko obrne v dobro.

Bog je dovolil, da so Jožefovi bratje hudobno ravnali z njim. Ni jih prisilil, da morajo delati dobro, saj jim je dal svobodo. On našo svobodo spoštuje in nam želi dobro.

Če nekoga prisilimo, da dela dobro, ni nikdar učinkovito. Kdor dela dobro pod prisilo, v resnici ne dela dobro, ampak trpi zatiranje in bo v svojem srcu še vedno želel delati zlo. Ker Bog želi našo srečo, spoštuje našo svobodo, ki nam jo je dal zato, da bi lahko svobodno (brez prisile) in ljubeče delali dobro.

Po drugi strani pa Bog dopušča zlo, ker ga lahko obrne v službo dobremu. Bog lahko smisel naših človeških dejanj obrne na glavo. Njegova ljubezen ima takšno moč. A ne pozabimo: Bog išče ljudi, osebe, ki bi to njegovo delovanje sprejeli. Jožef je Božjo misel sprejel: namesto, da bi na hudobijo odgovoril s hudobijo, je nanjo odgovoril z dobroto in usmiljenjem, ker je vedel, da Bog tako deluje. Ukrepal je tako kakor bi ukrepal Bog: odrekel se je maščevanju in je odpustil.

Pri soočenju z zlom si je vedno dobro zastaviti naslednje vprašanje: »Ali sprejemam Božje namene zame?« Božji nameni od mene zahtevajo spreobrnjenje, da na zlo odgovorim z dobrim.

Jožefova zgodba anticipira skrivnost križa. Kristusov križ je najizrecnejši zgled preobrazbe zla v dobro. Do te preobrazbe je lahko prišlo zato, ker je Jezus svoje srce popolnoma odprl Očetovemu namenu, da človeško zlo postavi v službo največjemu dobremu. Skrivnost odrešenja je skrita prav v Jezusovi velikodušni odprtosti Očetovi odrešenjski volji, ki jo je vzel za svojo.

73 views0 comments

Recent Posts

See All