Skrivnost postave, ki ni le seznam prepovedi, temveč živa pot k modrosti in bližini z Bogom. Filokalija me vabi k »varovanju srca«, kjer se izpolnjevanje zapovedi preobrazi iz suhe dolžnosti v dejanje ljubezni in budnosti. Ko berem Mojzesove besede o modrosti, ki jo bodo v postavi prepoznali narodi, v sebi iščem tisto notranje veselje nad Resnico, ki ne omejuje, ampak osvobaja.

Peta Mojzesova knjiga me vabi naj ne pozabim: »Samo varuj se in močno čuvaj svojo dušo, da ne pozabiš reči, ki so jih videle tvoje oči.« To je bistvo askeze – nenehen spomin na Boga. V evangeliju pa me Jezus sooči s polnostjo: On ni prišel, da bi postavo odpravil, ampak da bi jo dopolnil. Zame to pomeni, da nobena podrobnost moje ljubezni ni nepomembna. Tudi najmanjša zapoved je kakor nit v bogatem tkanju odnosa z Njim. Če to nit pretrgam, se celota začne razkrajati. Moja modrost ni v tem, da bi si sam krojil svoja pravila, temveč v tem, da v Njegovi besedi prepoznam varno ograjo svojega življenja.

Pri sveti maši te besede postanejo živo meso. Liturgija je zame prostor, kjer se »črka« postave spremeni v »Duh«. Ko poslušam Božjo besedo in nato prestopim k evharistični mizi, vidim, kako Kristus v meni dopolnjuje tisto, česar sam s svojo voljo ne zmorem. On je tisti, ki je izpolnil vso postavo, in pri obhajilu mi podarja to svojo naravnanost.

V vsaki maši se moje srce uči reda – ne tistega prisilnega, ampak tistega, ki izvira iz hvaležnosti. Ko prejemam Gospoda, prosim, naj Njegove zapovedi ne bodo le zunaj mene, na kamnitih ploščah, ampak vrezane v moje srce. Od oltarja odhajam s prošnjo, da bi moje življenje postalo »pismo«, ki ga drugi berejo in v njem prepoznavajo modrost tistega, ki me vodi.

Danes to nujnost po spoštovanju temeljnega reda in spomina čutim sredi poplave relativizma in izgube moralnega kompasa v naši družbi. Opazujem stisko tistih, ki so ujeti v svet nenehnih sprememb in negotovosti, kjer se zdi, da pravila veljajo le za nekatere, za druge pa ne. Danes se v družbeno-političnem dogajanju soočamo z razkrojem zaupanja v institucije in zakone. Mnogi navadni ljudje se počutijo izgubljene, ker se tisto, kar je bilo včeraj sveto in trdno, danes podira v imenu trenutnih interesov. Ta izguba "korenin" vodi v globok nemir in tesnobo.

V duhu Filokalije v tem vidim klic k osebni integriteti. Moj post je v tem, da kljub kaosu okoli sebe ostanem zvest »najmanjšim zapovedim«. Ko se v svojem poklicu odločim za poštenost, čeprav bi z majhno lažjo lažje uspel, ali ko v političnem pogovoru zagovarjam dostojanstvo vsakega človeka, takrat varujem spomin na to, kdo smo. Svojo modrost kažemo s tem, kako sredi brezvladja živimo notranji red.

Sredi sveta, ki pozablja svoje korenine in se posmehuje "starim" vrednotam, se sprašujem: Ali si upam biti varuh tiste modrosti, ki edina daje okus mojemu bivanju? Katero "majhno zapoved" ljubezni sem v zadnjem času zanemaril? Skušam zavestno obnoviti eno drobno dejanje zvestobe ali spoštovanja, ki ga od mene pričakuje Bog, pa sem ga v naglici spregledal.