"Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo" (Lk 12,32)

Drage sestre in bratje, današnja berila nas vodijo v šolo vere, kjer se učimo zaupati Bogu sredi negotovosti življenja. Knjiga modrosti (18,6-9) nam prikazuje noč izhoda iz Egipta kot trenutek, ko je Bog zvesto izpolnil obljubo. Spomni nas, da Njegova rešitev pride ob času, ki ga On sam določi. Kakor so Izraelci čakali na osvoboditev v veri, smo v jubilejnem letu tudi mi poklicani k vztrajnemu upanju Vanj.

Psalm 33 nas spomni, da je »narod, ki ima Boga za Gospoda, blagoslovljen«. Ključna vrstica pravi: »Gospodovo oko je nad njimi, ki se ga bojijo, nad njimi, ki pričakujejo Njegovo milost« (v. 18). Božja milost ni abstraktna. Kaže se v konkretni skrbi za nas, čeprav včasih njene sledi prepoznamo šele, ko gledamo nazaj.

Pismo Hebrejcem (11,1-2.8-19) razgrinja Abrahama kot očeta vere: »Šel je, ne da bi vedel, kam gre« (11,8). Njegova pot je bila polna paradoksov: obljubljena dežela, ki je bila tuja, sin Izak, ki ga je moral pripraviti na žrtvovanje... A ravno v tem poslušnem zaupanju Bogu se je razodela njegova vera. Bog ni nikoli goljufal, a Njegove poti niso naše poti.

V Lukovem evangeliju (12,32-48) Jezus naglaša tri ključne teme:

1. Brez strahu zaupajmo Očetu (v. 32): »Mala čreda« – majhna in krhka, a varna v Njegovih rokah.

2. Bodimo pripravljeni (v. 35-40): Podobe služabnikov, ki čakajo gospodarja, nas opominjajo, da vera ni pasivnost, temveč budnost v ljubezni.

3. Zvesto upravljajmo svoje darove (v. 42-48): Vsak prejme svoje talente – kraljestvo je dar, ki zahteva naš odgovor in uporabo naših telentov.

Jezusova beseda »kjer je vaš zaklad, tam je vaše srce« (12,34) kaže na osrednjo resnico: Če je naš zaklad Bog, potem nas nobena izguba ne more uničiti. Zgodba o budnih služabnikih ni grožnja, temveč spodbuda. Gospod se bo opasal in nas posadil za mizo (12,37). To je obljuba obratnega sveta v katerem so poslednji prvi.

Če se bojimo za prihodnost (družina, zdravje, svet), ne pozabimo: Bog nas kliče »mala čreda«. Vajeni smo se zanašati nase, v resnici pa nas nosi On.

Naša »noč« težav (kot pri Izraelcih) je lahko predhodnica velike rešitve.

Abrahamova vera nam je v spodbudo: Bog vodi po nepričakovanih poteh, a vedno vodi v življenje.

Naj nas opogumi beseda, ki jo je Edith Stein (sv. Terezija Benedikta od Križa) vzela za svoj moto: »Ave Crux, spes unica« – Pozdravljen križ, edino upanje. V njem se skriva naša zmaga. Amen.