Prva postna nedelja je tukaj. V mojem srcu odmeva dih, ki ga je Bog vdahnil v človeka iz prsti zemlje. Ta dih, ta pneuma, je moja najgloblja identiteta, a hkrati čutim, kako se v meni nenehno bije boj med tisto rajsko jasnino in puščavskim peskom skušnjav. Filokalija, ta dragocena dediščina vzhodnih očetov, me vabi, da na postni čas ne gledam kot na obdobje mračnega odrekanja, temveč kot na »pomlad duše«, kjer se moj notranji pogled (nous) ponovno čisti, da bi videl Boga.

V prvi Mojzesovi knjigi opazujem tragedijo človeškega pogleda. Kača ne ponuja le sadu; ponuja iluzijo, da lahko postanem Bog brez Boga. To je tista temeljna razpoka v meni – želja, da bi si življenje prisvojil, namesto da bi ga prejel kot dar. Ko berem o Adamu in Evi, ki sta spoznala, da sta naga, v njiju prepoznam svojo lastno sramoto, ko se skušam skriti pred obličjem Ljubezni. Lažna podoba o Bogu iz mojega srca naredi puščavo.

Nato pa me evangelij popelje v puščavo. Jezus, novi Adam, ne stopa tja, da bi nam kazal svojo moč, ampak da bi v mojem imenu ponovno vzpostavil red. Vsaka skušnjava, ki jo prestane, je odgovor na moje globoke lakote:

• Lakoto po varnosti: Spreminjanje kamnov v kruh – ko želim svojo eksistenco zavarovati le z materialnim.

• Lakoto po potrditvi: Skakanje s strehe templja – ko Boga silim, da mi dokazuje svojo ljubezen s čudeži.

• Lakoto po moči: Oblast nad vsemi kraljestvi – ko želim nadzorovati svet in ljudi okoli sebe.

Jezus v puščavi ne uporablja zapletenih filozofij. Odgovarja z Besedo. V duhu pravoslavne treznosti (nepsis) se ob njem učim, da se skušnjavam ne upiram z logiko, ampak s prisotnostjo v Bogu.

Pri sveti maši se ta puščava in ta rajski vrt srečata. Ko duhovnik dvigne evharistične darove, se v tistem trenutku zgodi tisto, kar je Adam zavrnil: svet je ponovno darovan Bogu. Vsaka maša je zame izstop iz časa, kjer se moje skesano srce, o katerem poje psalm, sreča z milostjo, ki jo opisuje apostol Pavel v pismu Rimljanom.

Če je po enem človeku prišel greh, je po Enem prišlo življenje. Pri obhajilu ne prejemam le "hrane", ampak se vame naseljuje Kristusova zmaga nad puščavo. Moje telo postane prostor, kjer se ustavlja beg pred Bogom. Ko jem ta Kruh, se v meni lomi tista želja po "kamnih", ki jih svet prodaja kot srečo.

Danes to puščavo čutim vsepovsod okoli sebe. Družbeno-politično dogajanje nas nenehno potiska v vlogo prestrašenih posameznikov, ki se morajo boriti za svoj košček kruha in varnosti. Vidim kako smo ujeti v primež digitalne puščave. Algoritmi družbenih omrežij delujejo kot sodobna kača – nenehno nam šepetajo, da nismo dovolj lepi, dovolj uspešni ali dovolj bogati. To rodi globoko tesnobo, osamljenost sredi tisočih "fb prijateljev" in nenehno primerjanje z drugimi. Vidim mlade družine, ki ne morejo priti do stanovanja, in starejše, ki jih je strah naslednje položnice za ogrevanje. V takšnih trenutkih je skušnjava "spreminjanja kamnov v kruh" – torej iskanja hitrih, morda celo nepoštenih rešitev ali pa zapadanja v gnev proti vsem – izjemno močna.

V teh preizkušnjah se ustavim. Namesto da bi se prepustil toku kolektivnega strahu ali cinizma, skušam v svojem srcu ohraniti tisto tišino, ki jo iščejo filokalijski očetje. Moja drža do tistega, ki ima drugačno politično mnenje, ali do tistega, ki je na družbenem robu, je moj dejanski post. Izbiram, da ne bom "kazal s prstom" (kot pravi Izaija v včerajšnjem berilu), temveč da bom v teh razpokah sveta preprosto prisoten z molitvijo in razumevanjem.

V tem postnem času se ne sprašujem, koliko zmorem premagati sam, ampak koliko prostora upam odstopiti Njemu. Skušam biti nežen do svoje krhkosti, saj vem, da je Bog prav iz prsti zemlje oblikoval nekaj čudovitega.

Naj bo ta post zame in za vas čas, ko bomo namesto hrupa izbrali poslušanje, namesto kopičenja darovanje in namesto strahu zaupanje. V vsakem človeku, ki ga srečam, še posebej v tistem, ki trpi zaradi krivic sistema, skušam videti Kristusa, ki v puščavi trpi z nami.