Berilo iz 1. pisma apostola Pavla Timoteju (1 Tim 1,1-2.12-14)

Pavel, apostol Jezusa Kristusa po povelju Boga, našega odrešenika, in Jezusa Kristusa, našega upanja, Timoteju, pravemu sinu v veri: Milost, usmiljenje in mir od Boga Očeta in Jezusa Kristusa, našega Gospoda.

Hvaležen sem njemu, ki mi je dal moč, Jezusu Kristusu, našemu Gospodu, da me je postavil v službo in me imel za zvestega, dasi sem bil prej bogokletnik, preganjalec in zasramovalec. Usmiljenje sem pa dosegel, ker sem v neveri ravnal iz nevednosti, milost našega Gospoda pa je bila preobilna z vero in ljubeznijo, ki je v Jezusu Kristusu.

Ni dovolj živeti pod isto streho, da bi živeli kot bratje in sestre med seboj. Lahko živimo skupaj, dva trije ali več, a zaradi tega še ne bomo našli prave poti bratstva in sestrstva.

Če vsak izmed nas nima čistega namena in s čistim srcem ne išče Gospodove volje, smo kakor mnogi slepci, ki živijo skupaj in mislijo, da vodijo druge. Slepec ne more voditi slepca, kajti oba bosta padla in se poškodovala.

Naš voditelj in vodič je lahko samo naš Gospod, Jezus Kristus. Luči nam ne dajejo naša človeška mnenja, ampak Njegova beseda. Zares smo lahko povezani le v Njegovem imenu, v moči njegove Besede in razodetja. Tedaj je On sredi med nami. V nasprotnem primeru je vsako bratsko ali sestrsko življenje prazno in ni bratstvo. Jezus nas svari še pred eno zelo pogosto nevarnostjo: pred težnjo, da kritiziramo druge, ne da bi se zavedali lastnih slabosti, grehov in pomanjkljivosti. »Kaj iščeš iver v očesu svojega brata, bruna v lastnem pa se ne zavedaš!«

V tem času je še posebej močna med nami težnja, da se pritožujemo nad zlom v svetu, nad zlom drugih, nad pokvarjenostjo vseh in skoraj vsakogar. Vedno se pritožujemo nad drugimi in po logiki grešnega kozla v njih vidimo vse slabo in hudo. Zelo redko kdo spregovori in premisli svoje napake in hudobijo. Ne pomislimo, da so naše slabosti in hudo drugim v breme s katerim sebi in njim otežujemo pot.

Prvo kar moramo storiti je, da pred Kristusom pogledamo sebe in ponižno razločujemo svoje bratstvo ali sestrstvo, ki smo ga poklicani živeti in podarjati naprej. Le na tak način sem lahko drugim v pomoč in spodbudo.

Odprimo svoje bratsko srce za pristno ljubezen, brez napuha in zamerljivosti. Prosimo Gospoda, naj upodobi naša srca po svojem ponižnem, krotkem in ljubečem srcu.