Danes, ko obhajamo praznik Jezusovega krsta, se nahajamo na pragu novega obdobja. Praznične luči po mestih ugašajo, vrnili smo se v delovne rutine, morda pa se je v naše srce prikradlo tisto sivo po-novoletno razpoloženje: občutek praznine, teža vsakdanjih skrbi in negotovost ob novicah, ki nas preplavljajo.

Vzhodna duhovna tradicija ta praznik imenuje razodetje Boga. Ko Jezus stopi v reko Jordan, ne gre za to, da bi on potreboval očiščenje, temveč on posvečuje vode. Vabi nas, da nehamo bežati iz sveta, ampak se vanj »potopimo« s Kristusom.

Prerok Izaija nam predstavlja Božjega Služabnika kot nekoga, ki ne vpije na ulicah in ne lomi nalomljenega trsta. Kako močan kontrast današnjemu svetu! Živimo v družbi »glasnih kričačev«, kjer ideologije agresivno uveljavljajo svoj prav, kjer se meri le zunanji uspeh in moč, šibkost pa se prezira ali izloča.

A svetost se ne dokazuje z hrupom, ampak s tiho navzočnostjo. Bog spoštuje mojo krhkost. On ne pride, da bi me »zlomil« s svojimi zahtevami, ampak da bi me podprl.

Lahko sem tisti, ki v svojem delovnem okolju ali družini ne bo »lomil« drugih s kritiko ali nestrpnostjo. Ko vidim sodelavca, ki je »nalomljen trst« (utrujen, obupan), mu namesto nasveta lahko podarim tiho razumevanje.

Ob krstu se odprejo nebesa in zasliši se Očetov glas: »To je moj ljubljeni Sin.« To je ključni trenutek za našo identiteto sredi zmede sodobnih vlog. Svet nam danes narekuje: »Si to, kar kupiš, si to, kar zagovarjaš, si to, kar drugi pravijo o tebi.«

Moj pravi jaz ni tisto, kar si zgradim sam, ampak tisto, kar Bog izgovarja nad menoj. Krst je moj »duhovni detoks« od vseh lažnih identitet, ki mi jih vsiljujejo ideologije.

Vsako jutro, ko si umijem obraz z vodo, se spomnim svojega krsta. Rečem si: »Sem ljubljen od tebe, a moja vrednost ni v moji produktivnosti, ampak v mojem božjem sinovstvu in hčerinstvu.« To naj bo moj ščit pred pritiski dneva.

Apostol Peter prepozna Jezusovo revolucijo: »Bog ne gleda na osebo.« Kristus je hodil okrog in »delal dobro«. V času, ko se v naši družbi spet rišejo stroge meje med »pravimi« in »napačnimi«, nas praznik krsta vabi v držo univerzalnega prijateljstva.

Evharistično življenje kristjana po prazniku Jezusovega krsta pomeni, da v vsakem človeku prepoznam »posvečeno materijo«. Če je Kristus stopil v Jordan, je posvetil ves svet – tudi tiste prostore in ljudi, ki se nam zdijo najbolj »umazani« ali tuji.

Odločim se, da bom v tem tednu naredil nekaj dobrega za nekoga, ki ne pripada »mojemu krogu« (političnemu, verskemu ali socialnemu). S tem bom dejansko oznanjal krst – zmago ljubezni nad delitvami.

Jezus se ni krstil v sterilnem bazenu, ampak v tekoči reki, ki je s seboj nosila ves prah in umazanijo pokrajine. Tudi mi smo poklicani, da svojo vero živimo sredi »umazanije« sveta:

1. Varujem svoj um (nepsis): Ne pustim, da bi me po-novoletni pesimizem in ideološki boji potegnili v gnev. Ko začutim nemir, se vrnem h Glasu, ki pravi: »Ti si moj ljubljeni sin/hči.«

2. Bogoslužje odnosov: Vsako srečanje naj bo majhen »krst« – priložnost, da v drugem s svojo prijaznostjo umijem tisto, kar je umazano od žalosti ali osamljenosti.

3. Blagoslov snovnosti: Spoštujem življenje v vseh oblikah. Od narave do najšibkejšega človeka – vse je del jordanske vode, ki jo Kristus objema in prečiščuje.

Naj nam ta praznik podari nove oči, da bomo v zasneženi januarski svetlobi videli odsev nebeške slave. Amen.