Apostol Pavel Galačane vpraša nekaj zelo preprostega: »Ali ste prejeli Duha zaradi del postave ali ker ste z vero sprejeli oznanilo?« To vprašanje doseže tudi mene. Kolikokrat želim Boga prepričati s svojim trudom, kakor da bi si njegovo ljubezen lahko zaslužil. Evangelij pa mi razodeva nekaj veliko lepšega: vse se začne z darom. Sveti Duh prihaja v srce, ki se odpre in zaupa.

Jezus v evangeliju spregovori o človeku, ki vztrajno trka na prijateljeva vrata, nato pa doda besede, ki vedno znova vlivajo pogum: »Koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.« Največji Božji dar ni rešitev vseh težav, ampak njegova navzočnost. Kjer prebiva Sveti Duh, tam tudi tema ne ostane zadnja beseda.

Pred kratkim sem bral o mladem zakonskem paru, ki se jima je po več letih iskanja zaposlitve in številnih zavrnitvah življenje skoraj sesulo. Namesto da bi se zaprla vsak v svojo stisko, sta si vsak večer vzela deset minut za skupno molitev. Nista prosila le za delo, ampak za srce, ki ne bi izgubilo zaupanja. Čez čas sta oba našla zaposlitev, še bolj pa ju je presenetilo nekaj drugega: »Najina največja zmaga ni bila nova služba, ampak to, da sva ostala skupaj in da nama grenkoba ni vzela ljubezni.« To je delo Svetega Duha – pogosto tiho, skoraj neopazno, a globlje od vseh zunanjih sprememb.

Evharistija je zame kraj, kjer se ta dar vedno znova obnavlja. Ne prihajam pred oltar zato, da bi Kristusu dokazoval svojo vrednost, ampak da sprejmem njegovo življenje. Cilj evharistije je, da Kristusovo srce počasi postane tudi moje srce. Ko prejmem njegovo telo, Sveti Duh v meni utrjuje zaupanje, da sem ljubljen, še preden karkoli dosežem.

Zaharijeva hvalnica govori o Bogu, ki se spominja svoje zaveze. Tudi jaz pozabljam, Bog pa ne. Ostaja zvest, tudi kadar moja vera oslabi. Zato lahko vsak nov dan začnem z otroško prošnjo: »Oče, podari mi svojega Duha.« V tej prošnji je skrita moč, ki spreminja življenje od znotraj in odpira srce za veselje, ki ga svet ne more podariti niti odvzeti.