Pavel v pismu Galačanom spregovori o Abrahamu, ki je zaupal Bogu, še preden je videl izpolnitev obljube. Vera se vedno začne tam, kjer se človek odloči, da bo svoje življenje naslonil na Božjo zvestobo in ne le na svoje izračune. Tudi jaz večkrat želim imeti vse pod nadzorom, Sveti Duh pa me tiho vodi k zaupanju, ki je mirnejše od vseh mojih načrtov.

V evangeliju Jezus govori o razdeljenem kraljestvu, ki ne more obstati. Ob teh besedah pomislim, da je največji boj pogosto skrit v mojem srcu. Del mene hrepeni po Bogu, drugi del se oklepa strahov, zamer in navad, ki jemljejo notranjo svobodo. Kristus ne prihaja, da bi me obsojal, ampak da bi moje razdeljeno srce znova zbral v eno. Sveti Duh ustvarja to notranjo edinost, v kateri se človek ne pretvarja več, ampak živi iz resnice.

Pred nekaj tedni sem slišal zgodbo mladega fanta, ki je več let preživljal večere pred zaslonom in skoraj izgubil stik z družino in prijatelji. Ko je poiskal pomoč, ni govoril najprej o telefonu, ampak o praznini, ki jo je skušal zapolniti. Korak za korakom je začel znova odkrivati pogovore, sprehode in prostovoljno delo z otroki. Nekega dne je dejal: »Nisem našel le več časa. Našel sem sebe.« Ob tej zgodbi sem pomislil, kako pogosto iščem izpolnitev tam, kjer je ni mogoče najti. Sveti Duh pa vedno vodi k življenju, ki je resnično.

Evharistija je prostor, kjer Kristus vstopa prav v to notranjo razdeljenost. Pred oltar prinašam svoje zmage in poraze, svojo zbranost in raztresenost. On se mi podarja brez pridržka. Cilj evharistije je, da moje srce postaja dom, v katerem prebiva Kristus. Kjer je On, tam ni več praznine, ki bi jo bilo treba polniti z nadomestki.

Psalm poje o Gospodovih čudovitih delih. Tudi danes jih prepoznavam, čeprav pogosto niso glasna. Čudež je človek, ki znova najde upanje. Čudež je družina, ki začne po letih molka spet govoriti drug z drugim. Čudež je srce, ki se odpre Božjemu Duhu in odkrije, da največja svoboda ni v tem, da lahko izberem karkoli, ampak da lahko izberem Ljubezen, ki me nikoli ne zapusti.