V dragocenosti te velikonočne sobote, ko se v meni umirja vihar prazničnih dni, zrem v podobo Petra in Janeza pred velikim zborom (Apd 4,13–21). Preseneča me njuna svetopisemska drznost, ki ne izvira iz njune izobrazbe ali moči, temveč iz dejstva, da sta "bila s Kristusom". Moja krščanska identiteta ni v mojem znanju, ampak v mojem odnosu z Vstalim, ki me konstituira kot svobodno bitje, sposobno stati pred katero koli zemeljsko avtoriteto.

Ob poslušanju Markovega evangelija (Mr 16,9–15) se prepoznavam v nejeveri učencev. Kristus me neizprosno sooča z mojo trdosrčnostjo – tisto duhovno slepoto, ki mi preprečuje, da bi videl vstajenje v ranah bližnjega. V duhu Filokalije in molitve srca spoznavam, da se moj osebni veliki petek podaljšuje v vsakem trenutku, ko zaprem svoje srce pričevanju drugih. Vstajenje ni le dogodek, ki ga sprejmem z razumom, ampak je preobrazba moje celotne narave, da bi končno lahko videl Luč tam, kjer svet vidi le temo.

V slovenskih družbenih razmerah to stisko čutim ob pogledu na tiho utrujenost običajnega človeka. Vidim jo v očetu, ki se sredi naše politične razdvojenosti in nenehnega hrupa o "pravih" in "napačnih" preprosto umakne v apatijo, ker se počuti nemočnega pred velikimi sistemi moči. Vidim jo v stiski tistih, ki se sredi draginje in socialne negotovosti bojijo spregovoriti svojo resnico, da ne bi bili "izobčeni" iz kroga tistih, ki odločajo o njihovem preživetju. To je tista prepoved, ki so jo dobili apostoli: "ne govorite".

V svojem vsakdanu prepoznavam skušnjavo, da bi utihnil, da ne bi motil navideznega miru slovenske samozadostnosti. A ko berem Psalm 118, v meni odmeva: "Gospod je moja moč in moja pesem." Ta moč ni v mojem političnem vplivu, ampak v tisti notranji svobodi, ki mi jo podarja Vstali. Moja velika noč se dogaja takrat, ko sredi slovenskega cinizma in pesimizma neham iskati potrditev v "velikem zboru" javnega mnenja in si upam pričevati za tisto, kar sem videl in slišal v globini svoje molitve.

Moje poslanstvo, da grem po "vsem svetu" (Mr 16,15), se danes udejanja na mojem delovnem mestu, v moji družini in v odnosu do tistih, ki so v naši družbi odrinjeni na rob. Vstajenje zame pomeni, da sredi gospodarskih kriz in družbenih napetosti ne postanem žrtev strahu, ampak nosilec evharističnega veselja. Ko v slovenskem prostoru, kjer prevladujejo glasovi nezaupanja, odgovorim z iskrenostjo in darovanjem, takrat kamen, ki so ga zidarji zavrgli, v mojem življenju ponovno postaja vogalni kamen nove družbe, utemeljene na Ljubezni.