V tišini tega velikonočnega torka se ustavljam ob skrivnosti, ki jo Kristus razodeva Nikodemu: »Veter veje, koder hoče« (Jn 3,8). V duhu Filokalije to razumem kot klic k nenehni budnosti srca (nepsis), kjer se moj duh osvobaja težnosti biološkega preživetja in se odpira za bivanje, ki ga določa odnos, ne pa nujnost. Moja resnična bit se ne skriva v tem, kar posedujem, temveč v tem, komu pripadam.

Ob branju o prvi skupnosti v Jeruzalemu (Apd 4,32–37), kjer je bilo med verniki »eno srce in ena duša« in nihče ni ničesar imel le zase, v sebi čutim globoko hrepenenje in hkrati bolečino. To zame ni le zgodovinski zapis, ampak evharistična podoba človeštva, kjer se osebna lastnina daruje za skupnostno bivanje. Psalm 93 me ob tem pomirja s podobo Gospoda, ki kraljuje nad hrupom velikih voda – njegova beseda je trdna sredi viharjev, ki pretresajo moj svet.

V današnjih slovenskih razmerah to duhovno svobodo prepoznavam v konkretni preizkušnji običajnega človeka, ki se sooča z stanovanjsko stisko ali negotovostjo na trgu dela. Mislim na mlado družino v Sloveniji, ki je ujeta v primež visokih najemnin in kreditov, kjer se zdi, da je vsak evro vnaprej določen za preživetje. V takšnih okoliščinah je skušnjava, da bi se zaprl v svoj egoizem in strah, ogromna. Družbeno-politično dogajanje nas pogosto sili v logiko »vsak zase«, kjer se solidarnost razume le kot birokratska kategorija, ne pa kot srčni utrip skupnosti.

Moja velika noč se danes dogaja v zavestni odločitvi, da ne postanem ujetnik te materialne tesnobe. Ko se sredi slovenske razdeljenosti in individualizma odločim za gesto darovanja – pa naj gre za čas, denar ali preprosto za pozornost do osamljenega soseda – takrat v meni veje Duh. Skušam biti kakor Barnaba (Apd 4,36), ki proda svoje imetje in položi izkupiček pred noge skupnosti. To zame ne pomeni nujno velikih materialnih dejanj, ampak preobrazbo mojega lastniškega odnosa do sveta v darovanjskega.

Vstajenje zame pomeni, da sredi gospodarskih pritiskov in političnega hrupa, ki nas hoče prepričati o naši nemoči, zrem v »Sina človekovega, ki je povišan« (Jn 3,14). Ta pogled mi daje pogum, da v slovenskem prostoru, kjer se pogosto meri le učinkovitost in korist, pričujem za lepoto brezplačnosti. Moja svoboda se rojeva takrat, ko v drugem ne vidim konkurenta za omejene vire, ampak brata, s katerim delim isto usodo in isto večnost. Moje bivanje postaja resnično šele v tej izmenjavi darov, kjer sredi vsakdanjih stisk prepoznavam kraljestvo, ki ni od tega sveta, a je v tem svetu že močno navzoče.