Na drugi velikonočni ponedeljek sem povabljen v nočni pogovor med Nikodemom in Kristusom (Jn 3,1–8). V meni se prebuja hrepenenje po tistem "rojstvu od zgoraj", o katerem pišejo očetje Filokalije. To rojstvo ni le moralna izboljšava, temveč ontološki prehod: ne želim biti več ujetnik svoje biološke usode in strahu pred smrtjo, ampak si želim postati bitje odnosa, ki diha s Svetim Duhom. Duh veje, koder hoče, in v mojem srcu to pomeni svobodo, ki je svet ne more dati ne odvzeti.

Ob poslušanju prve Cerkve, ki se sredi preganjanja ne zateka v pritoževanje, temveč v molitev (Apd 4,23–31), prepoznavam moč skupnosti (koinonia). Ko se "potrese kraj, kjer so zbrani", v tem vidim Božji odgovor na tisto tesnobo o kateri govori Psalm 2 – hrup narodov in načrte mogočnikov. Moja vera se ne opira na stabilnost političnih sistemov, ampak na tisto tresenje tal, ki ga povzroči navzočnost Vstalega v naših odnosih.

V slovenskih družbenih razmerah to stisko "starih struktur" in potrebo po "rojstvu od zgoraj" čutim zelo osebno. Vidim jo v utrujenosti slovenskega človeka, ki je ujet v kolesje birokracije in nenehnih političnih preigravanj, kjer se zdi, da so človečnost, sočutje in iskrena skrb za bližnjega le motnja v sistemu. Prepoznavam preizkušnjo tistega poštenega obrtnika ali delavca, ki se sooča z nepravičnimi pritiski in korupcijo, ter se sprašuje, ali je sploh še smiselno vztrajati pri etiki, ko pa se zdi, da svet okoli njega "veje" le v smeri osebnega koristi in moči.

Moja osebna velika noč se danes dogaja v zavračanju te apatije. Ko v slovenskem javnem prostoru, kjer pogosto prevladujeta zamera in nezaupanje, izberem pot "vetra" – pot nepredvidljive ljubezni in odpuščanja – takrat se rojevam iz Duha. To je moja parresia, moja drznost: da sredi gospodarske negotovosti in družbenega pesimizma ne iščem zavetja v "zemeljskih kraljestvih", ampak v tisti svobodi, ki mi dovoljuje, da v vsakem človeku, ne glede na njegovo politično pripadnost, vidim brata.

Vstajenje zame pomeni, da neham biti Nikodem, ki prihaja le ponoči in se skriva pred tveganjem resnice. Odločam se, da bo moj glas v slovenski družbi glas tistega, ki je videl Luč. Namesto da bi se pustil vkalupiti v stare razdelitve, si dovolim biti prepihan od Duha, ki me pošilja k ljudem na robovih našega sistema – k tistim, ki jih slovenska politika pozablja, in k tistim, ki so v svojih stiskah ostali sami. Moje bivanje postaja evharistično takrat, ko se sredi negotovega jutrišnjika neham krčevito oklepati svojega življenja zase, ampak ga razprem za drugega, verujoč, da je "rojstvo od zgoraj" edina resnična revolucija, ki jo moj narod potrebuje.