Berilo iz pisma apostola Pavla Rimljanom (Rim 1,16-25)

Bratje, ne sramujem se evangelija, Božja moč je namreč, v rešenje vsakemu, ki veruje, najprej Judu, potem Grku. Kajti Božja pravičnost se v njem razodeva iz vere v vero, kakor je pisano: »Pravični bo živel iz vere.« Božja jeza z neba se namreč razodeva nad vsako brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, ki resnico ovirajo s krivico; kajti kar se o Bogu more spoznati, jim je očitno, Bog jim je namreč razodel… Zato jih je Bog v željah njih src prepustil nečistosti, da so sami skrunili svoja telesa, oni, ki so zamenjali Božjo resnico z lažjo in so častili ter molili raje stvari ko Stvarnika, ki je slavljen na veke. Amen.

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 11,37-41)

Ko je Jezus govoril, ga je neki farizej prosil, naj obeduje pri njem. Vstopil je in sédel k mizi. Ko je farizej to videl, se je začudil, da se pred kosilom ni umil. Gospod mu je pa rekel: »Sedaj vi, farizeji, čistite čašo in skledo od zunaj, kar pa je znotraj v vas, je polno ropa in hudobije. Nespametni! Ali ni oni, ki je naredil to, kar je zunaj, naredil tudi tega, kar je znotraj? Ampak, dajte to, kar je znotraj, v miloščino in, glejte, vse vam bo čisto.«

Pavel danes pokaže na notranjo držo tistega, ki je poslan in mu je dano poslanstvo. Pravi, da se ne sramuje evangelija, ker je Božja moč za odrešenje vsakega, ki veruje. Ponosen je na evangelij. To je prvi pogoj, da lahko uresničuje svoje poslanstvo oznanjevanja in klicanja k veri. Križ bi bil lahko razlog, da bi se Pavel sramoval evangelija. Sporočilo evangelija torej za človeka na splošno ni prijetno, zato ga zaničuje in se iz njega norčuje. Norost je trditi, da je Kristus zmagal tako, da se je pustil križati. Za Jude je Jezusova smrt pohujšanje. Pavel trdi, da je Kristus zmagal in po svoji besedi to zmago posreduje tudi nam. Kako je lahko beseda moč odrešenja za tistega, ki veruje? Evangelij je posebna beseda, ki ima v sebi vso Božjo moč. Ali to zares verujem? Ali pa morda evangelij dojemam le kot običajno besedo, ki je zgolj v službi mojim lastnim močem? Evangelij ni beseda, ki zahteva, da se sam trudiš in jo uresničuješ. Tako pravi Pavel. Evangeljska beseda je močna. Sprejemam jo lahko kot moč in ne kot ukaz. Posreduje vero in nanjo utemelji vse moje življenje. Moč dobivamo iz vere in ne iz zaupanja vase. Po veri se odpremo Božji moči in utemeljimo svoje življenje na njegovi milosti, na zastonjskem daru, ki nam ga podarja. Šele potem sledijo naša dela, moč pa jim daje od njega podarjena milost in ne obratno. Pravični bo živel iz vere, ne iz svojih del. Božja pravičnost (ki rešuje) se razodeva po evangeliju vsakomur, ki veruje. Božja jeza pa se razodeva nad vsako brezbožnostjo (ki ima za edino središče samega sebe – svoj lažni in umrljivi jaz). Človeštvo živi v tesnobi, bedi in suženjstvu; vklenili smo se v greh in sami v sebi nimamo izhoda. Zato je Bog postavil drugo sredstvo odrešenja: to niso naša pokvarjena dela, ampak vera v Kristusa. Zato Pavel oznanja vero in zastonjski dar odrešenja po milosti Božji. Zato Jezus v evangeliju vabi k spremembi miselnosti, da presežemo svoje omejene misli in se spreobrnemo k Njemu. Iz zunanje religije smo povabljeni k spreobrnjenju v osebno vero v Božje usmiljenje, ki je vir ponižnosti in občestva. Jezus poudarja, da je važna notranja, ne zunanja, čistost. Svojega srca sam ne morem očistiti, lahko le sprejmem, da ga Bog očiščuje. S tem se odpovem samoodrešenju s svojim zunanjim početjem, ampak s ponižnim sprejemanjem Njega, ki postane usmiljenje in dobrohotnost do bratov in sester. Bog mi da svojo milost, le če jo podarjam drugim. Božja ljubezen resnično očiščuje naša srca, ne pa odsotnost greha. Bog je svet, ker nas ljubi in se nam podarja. To omogoča tudi nam, če ga sprejmemo. Njegova ljubezen spremeni vsakega grešnika v Božji dar.