»Toda gorje vam, farizeji! Desetino dajete, zanemarjate pa pravičnost in Božjo ljubezen.« (Lk 11,42).

Farizej sem, ko si lastim Boga za posedovanje in nadzor bratov in sester. Čeprav na zunaj lahko prepoznam, da je vse dar, pa sem znotraj sebe ošaben in se grem sam lažnega boga. Ne ljubim bližnjih, niti sebe, ampak v središče postavim samega sebe, namesto Boga. Ko sem tak sem krivičen do sebe in vas. Resnična pravičnost pa je v usmiljenju, to pomeni, da ne sodim in ne obsojam, ampak dajem, kar od Njega prejemam. Vse ravno nasprotno od farizejstva. Če ljubim, sem izpolnil postavo in lahko dam vse, kar imam, saj mi je vse podarjeno zato, da bi podarjal in tako postajal sin usmiljenega Očeta, ki sebe podarja vsem po vseh ljudeh in vseh stvareh.