Danes so me zadele besede, ki so srce moje vere: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina« (Jn 3,16). V duhu Filokalije to ljubezen ne razumem kot čustvo, temveč kot tisto očiščujočo Luč, ki prihaja na svet, da bi razkrila resnico mojega bivanja. Bog ne ljubi sveta zaradi njegove popolnosti, ampak zato, da bi ga poklical v odnos. Ta ljubezen je tista sila, ki odpre vrata ječe (Apd 5,19) – ne le tiste fizične v Jeruzalemu, ampak ječe mojega lastnega egoizma in strahu pred smrtjo.

Ob branju o apostolih, ki jih angel ponoči reši iz zapora in jih pošlje nazaj v tempelj, da bi »oznanjali ljudstvu vse besede tega Življenja«, prepoznavam svojo lastno pot. Moje bivanje je pogosto ujeto v sisteme moči, ki poskušajo utišati glas vesti in resnice. Psalm 34 mi ob tem nežno prigovarja: »Gospod sliši, ko ga ubožec kliče.« To zaupanje mi daje moč, da sredi teme ne iščem le varnosti, ampak Luč, ki me dela svobodnega.

V slovenskih družbenih razmerah to Luč in te sence prepoznavam v konkretnih usodah ljudi okoli sebe. Zaznavam jo v stiski poštenega javnega uslužbenca ali delavca, ki se v svojem poklicnem okolju sooča s pritiski, naj "prizna" temo – naj spregleda nepravilnosti ali sodeluje v korupciji za ceno svojega miru. Mislim na preizkušnjo običajnega človeka v Sloveniji, ki ga družbeno-politična razklanost sili v to, da bi "sovražil luč", ker se boji razkritja svojih lastnih ran ali napak, ali pa preprosto zato, ker je v našem prostoru postalo lažje verjeti v kolektivno nezaupanje kot v posameznikovo dobroto.

Moja osebna velika noč se danes dogaja v trenutku, ko se odločim priti k Luči (Jn 3,21). To zame pomeni, da v svojem vsakdanjem delovanju – v politiki, na kavi s sosedom ali pri reševanju družinskih sporov – ne iščem bližnjic v senci. Ko sredi slovenske razdeljenosti, kjer se mnogi skrivajo za maskami ideologij, izberem prosojnost in resnico, takrat moja dela »postanejo očitna, ker so storjena v Bogu«.

Moja vera se potrjuje v tisti apostolski drži, ki se ne boji velikih duhovnikov svojega časa. Namesto da bi objokoval slovensko situacijo, se v moči Vstalega odločam za pričevanje. Verjamem, da se rešitev za naše stiske ne skriva v novih obsodbah, ampak v tisti ljubezni, ki »sveta ne obsoja, temveč rešuje«. Moja pot v svobodo je pot tistega, ki je bil izpuščen iz ječe lastnih zamer, da bi sredi trga moje domovine z veseljem govoril o Življenju, ki nima konca.