V veselju velikonočnega petka se ustavljam ob obali genezareškega jezera, kjer Kristus v roke vzame pet hlebov in dve ribi (Jn 6,1–15). V duhu Filokalije in mističnega zrenja prepoznavam, da to ni le čudež nasititve, ampak evharistični dogodek, ki moje bivanje prestavlja iz logike pomanjkanja v logiko darovanja. Drži resnica, da svet ni le vir surovin za mojo biološko preživetje, temveč dar, ki ga prek mojih rok Bog ponuja celotni skupnosti.

Ob poslušanju o modrem Gamalielu (Apd 5,34–42) v sebi čutim mir tistega, ki ve, da resnice ni treba braniti s silo. Apostoli odhajajo izpred velikega zbora »veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje za Ime«. To je tisti paradoks krščanske svobode: biti svoboden sredi ujetosti in biti polno prisoten sredi sveta, ne da bi mu pripadal. Psalm 27 mi ob tem poje o Gospodovi luči, ki razblinja strah: »Gospod je varuh mojega življenja, pred kom bi trepetal?«

V slovenski družbeni realnosti to stisko čutim ob pogledu na tiho izgorevanje ljudi, ki se trudijo ohraniti človečnost v sistemu, ki ceni le učinkovitost in kapital. Doživljam preizkušnjo običajnega človeka, morda zdravstvenega delavca ali učitelja, ki se sredi kroničnega pomanjkanja kadra in sredstev sprašuje, kako naj s »petimi hlebi« svojega časa in energije nasiti nepregledno množico potreb. Družbeno-politično dogajanje pri nas pogosto spominja na tisto množico, ki bi rada Kristusa »na silo postavila za kralja«, da bi jim rešil ekonomske težave, ne da bi se dotaknil njihovega srca ali spremenil njihovega načina bivanja.

Moja velika noč se danes dogaja v trenutku, ko sredi slovenske razdeljenosti in nenehnega iskanja zunanjih sovražnikov izberem pot "zbranih koščkov". Ko v svojem okolju ne dopustim, da bi se karkoli – ne dostojanstvo bližnjega, ne pošteno delo, ne naravna dediščina – "izgubilo" (Jn 6,12) v brezbrižnosti. Moja vera se potrjuje takrat, ko sredi gospodarske negotovosti ne postanem ciničen, ampak v majhnih dejanjih solidarnosti prepoznavam začetek novega sveta.

Vstajenje zame pomeni, da v slovenskem prostoru, kjer se zdi, da so vsi "veliki zbori" nastrojeni proti upanju, ostajam v templju svojega srca in "ne neham oznanjati Kristusa". Odločam se, da ne bom gradil svoje varnosti na sili ali političnem vplivu, ampak na tistem Psalmu zaupanja, ki mi pravi: »Čakaj na Gospoda, bodi močan.« Moje bivanje postaja evharistično takrat, ko si upam svoje malo »imetje« položiti v roke Vstalega, verujoč, da je resnična blaginja mojega naroda v tem, koliko prostora naredimo za Drugega.