Iz svetega evangelija po Luku (Lk 17,26-37)
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Kakor je bilo v Noetovih dneh, tako bo tudi v dneh Sina človekovega: jedli so in pili, se ženili in se možile, do dneva, ko je šel Noe v ladjo: in prišel je potop in pokončal vse. Podobno bo, kakor je bilo v Lotovih dneh: jedli so in pili, kupovali in prodajali, sadili in zidali; tisti dan, ko je šel Lot iz Sodome, pa je dežilo ogenj in žveplo izpod neba in pokončalo vse. Prav tako bo tisti dan, ko se bo razodel Sin človekov.
Kdor bo tisti dan na strehi, njegove stvari pa v hiši, naj ne hodi dol ponje; prav tako naj se ne vrača, kdor bo na polju. Spominjajte so Lotove žene. Kdor koli bo skušal svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, in kdor koli ga bo izgubil, ga bo rešil.
Povem vam: tisto noč bosta dva na eni postelji; eden bo sprejet, drugi zavržen. Dve bosta skupaj mleli; ena bo sprejeta, druga zavržena. Dva bosta na polju; eden bo sprejet, drugi zavržen. In spregovorili so ter mu rekli: »Kje bo to, Gospod?« On jim je pa rekel: »Kjer bo mrtvo truplo, tam se bodo zbrali tudi jastrebi.«

V Jezusovem času so si Judje zelo želeli Božje kraljestvo. Tesnobno so pričakovali njegovo razodetje. Jezusa so velikokrat spraševali kdaj bo prišlo, a on ni nikdar povedal datuma, ampak je spodbujal k pripravljenosti. Jezusove besede niso jasne. Nekateri so razumeli, da je govoril o obleganju in padcu Jeruzalema. A Jezus ni hotel prerokovati. Hotel je, da bi razumeli nujnost čuječnosti, da sprejmemo Boga v svoje življenje sredi običajnih in izrednih dogodkov in okoliščin. Vedno je treba biti pripravljen na Gospodov prihod, ki pogosto pride nepričakovano. Kdor ga ne pričakuje je nepričakovano ujet. Jemo, pijemo, kupujemo, prodajamo in ne pričakujemo Boga. Ko pride nas ne najde pripravljenih. Gospodov prihod niso samo dogodki, ki se tičejo vseh in so pogosto nepričakovani. Tudi v našem osebnem življenju je srečanje z Bogom nepredvideno. Celo za težko bolne je smrt nepredvidena. Čakamo jo, potem pa prede, ko nanjo nič več ne mislimo: doživimo izboljšanje in nenadoma…
Zato bodimo pripravljeni. Kako? To ne pomeni, da moramo delati nekaj drugega, ampak gre za notranjo držo. Način na katerega delamo svoja običajna opravila je tudi način s katerim pričakujemo ali pa ne pričakujemo Gospoda. Če vse, kar delamo, delamo skupaj z Njim, ga pričakujemo. Če živimo z upoštevanjem njegovih zapovedi in v njegovi ljubezni, nas njegov prihod ne bo presenetil. Veseli bomo, da nas kliče, naj bomo vedno z Njim.
Sv. Alojzij Gonzaga je med igro z dečki na vprašanje, kaj bi storil, če bi moral čez dve minuti umreti, odgovoril, da bi se še naprej igral tako kakor prej. Njegova igra je bila to, kar je Bog od njega želel tisti hip; njegovo veselje je bilo sad Božje ljubezni. Kaj bi lahko delal boljšega kot to kar je bilo tisti trenutek všeč Gospodu?
コメント