»Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1)

V molitvi sebični ali lažni jaz vsakega izmed nas počasi umira in vstaja občestveni jaz, ki živi iz Boga in za brate in sestre. Zato je vedno treba moliti, kajti On nenehno prihaja. Čas, ki ga imamo na razpolago je le sedanji. Molimo lahko vedno, ker molitev ne moti nobenega dejanja. Molitev usmeri moje delovanje k cilju. Delovanje brez molitve je kakor streljanje v zrak. Delovanje iz molitve vedno doseže cilj in uresniči poslanstvo. V molitvi živim hrepenenje po Bogu, naš največji dar. Bog se ne more izogniti našemu hrepenenju. Ker je Bog ljubezen, hrepeni, da bi mi hrepeneli po Njem. Mi doživljamo molitev kot kraj boja, malodušja in naveličanosti. Zdi se nam izgubljanje časa. V resnici je bistvena, ker vse pričakuje. Strahovi in pričakovanja zgradijo zid med nami in Bogom. V molitvi pride najbolj na dan naš greh, naša oddaljenost od njega. Molitev je boj z levi in zmaji. Je boj s samim Bogom, kajti nanj stresamo vso hudobijo.